C\’est tout ce que j\’aime!

Včeraj sem iz čistega dolgčasa na Kanalu A gledala Seinfelda in se ponovno prepričala, da biti prevajalec ne bi smela biti služba, ampak privilegij, in da pač enostavno niso vsi za vse.

Primer 1:
original: “…I never knew that elaborate birthday parties!”
prevod: “Pri nas nismo poznali elaborata za zabave!”
Po SSKJ-ju sodeč je elaborat “izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari”. In močno dvomim, da sodobne generacije vodijo zapisnike o svojih zabavah. Gre za angleški pridevnik “elaborate”, ki (po Velikem angleško-slovenskem slovarju) pomeni “izdelan, spopolnjen, dovršen, zamotan”. Se vam svita, v čem je težava?

Da ne bom kritizirala samo drugih, lahko na tem mestu povem, da sem na kolokviju iz francoske slovnice za ženo divjega prašiča po spletu čudaških okoliščin oklicala postrv. Prav sicer ni, bilo bi pa zabavno.

Stvar se je začela s predpostavko “bila sem pofočkana, upirala se ne bom, navali narode!”

Pa sem se spravila iskat šesto sliko v šesti mapi na svojem računalniku.

Kar se je izkazalo za ne tako zelo preprosto opravilo.

Šesta mapa v mapi “My Pictures” vsebuje tri podmape, kar bi število šestic potrojilo in že tukaj se je moje matematično navdušenje končalo. Zato sem obrnila vrstni red map in na vrsto je prišla mapa, v kateri kot zakleto ni nobene slike (pa sem prepričana, da so nekoč tam slike bile – to bo še treba raziskat!). Na koncu sem, obupana od napornega raziskovanja temačnih globin svoje mape s slikami, kliknila na knofek “random selection” in izbrala šesto sliko iz šeste mape, ki je na to mesto prišla po naključnem izboru. In…glej ga zlomka.

Slika, ki bi morala biti tukaj, pa je iz meni neznanih razlogov ni

(Ja, žal mi je, treba bo kliknit na link, ker ****** blog noče vstavit ****** slike in je yours truly že itak v zadnjem stanju pred pobesnelostjo. Če kdo ve, zakaj pri meni knofka za slike z računalnika ni, knofek za vstavljanje slik z interneta pa dostavi samo žalosten image nekakšne pretrgane strani, naj se javi. Dam za kavo!)

Za vse tiste, ki se vam ne da klikat na sliko: na njej je rožica, ki sem jo dobila od dragega dobro leto nazaj. V zvezi z njo me vsi najprej vprašajo, kje na internetu sem jo dobila, in ko povem, da sem jo slikala sama, mi nihče ne verjame. Ostaja ena od mojih najljubših slik

Kar pa se tiče pofočkanja, pa si resnično želim videt šesto sliko šeste mape tistih šestih blogerjev, ki so jo pripravljeni pokazati (sliko, če ste do sedaj že pozabili, o čem govorimo). Če torej še niste bili pofočkani in ste zato malo žalostni – consider yourself summoned.

Imam nagradno vprašanje za vse vas – vaša nagrada je, seveda, občutek zadovoljstva ob pravilnem odgovoru.

Zakaj je v francoščini dama (družabna igra s črnimi in belimi ploščicami) množinski samostalnik (ne rečemo la dame, ampak les dames)?
In še eno podvprašanje (ki je tudi lahko nagradno, ako vam tako srce poželi): ali ste vedeli, da se igralni površini, na kateri se igra dama, po vzoru šahovnice reče damovnica?

Človek se vsak dan nauči nekaj novega…

Moj blog danes praznuje obmesečnico samevanja. Nič kaj veselo praznovanje, bi rekla. Zato sem se odločila, da vam (in sebi) malce osvežim spomin in razložim, kod sem se potikala, kaj sem počela in zakaj sem dopustila osamitev bloga.

V tem mesecu, odkar smo se nazadnje slišali, sem:

• naredila 5 izpitov s povprečno oceno 8,4 (tista šestka me malček vleče navzdol, ampak je povezana s svečano obljubo profesorici, da pridem junija še enkrat na izpit in jo očaram. Poleg tega je šestka samo narobe obrnjena devetka. Tako.)
• padla izpit za avto (resno, uvozi in izvozi na in z avtoceste bi morali biti drugače označeni! Vztrajam, da krivda ni popolnoma moja. Ampak to ne spremeni dejstva, da problem ostaja popolnoma moj.)
• se odločila za Erasmus izmenjavo v tujini, si premislila in odkrila boljšo možnost, ki v večji in manjši meri okupira moje možgane že kakšne pol leta (ampak ne povem, katera ta možnost je, ker – a ste že kdaj slišali, da bi se komu, ki je na glas povedal svojo željo, ta želja uresničila?!)
• prebrala kakšnih 10 knjig, zdaj pa simultano berem 2 knjigi za angleško literaturo in 2 knjigi za francosko literaturo in se sprašujem, od kod mi kar naenkrat odlična sposobnost izumljanja frangleščine/ancoščine
• obiskala belgijski Antwerpen in par prisrčnih nizozemskih mest in se ponovno spomnila, zakaj rada potujem samo v dvoje
• začela s tečajem španskega jezika, ki bo trajal do 16. aprila, potem pa bom lahko rekla, da obvladam prvo stopnjo španščine (¡Hola! Yo soy Deklina y yo tengo 20 años.)
• pospravila sobo in jo ponovno razsula (glede na to, da me skoraj nič ni doma, je to absolutni fenomen)
• začela z intenzivnim sistemom varčevanja po starodavnem principu pujska na ključ, ki se zaenkrat kar dobro obnaša
• razvila hecno obsesijo z mapami (tistimi, v katere ti ni treba vlagat preluknjanih mapic, ker so vanje že vložene – how cool is that??)
• napisala točno en blog. Sram me je.

Zato na tem mestu svečano obljubljam (da se malo odkupim svojim trem bralcem) vsaj eno objavo na 3 dni v roku enega meseca. Da vidimo, koliko so kaj vredne moje svečane obljube.

Že od nekdaj obožujem verižne igre, ki so malo tudi igre na srečo in malo brca v rit, da se končno lotim nečesa, kar bo v užitek tako meni kot (upam, da) tudi komu drugemu.
Občasno igram tudi Loto, ampak to je ta trenutek brez pomena.
Na Slončičinem blogu sem že pred časom zasledila neke vrste “pay it forward” blogersko igro, ki sem se ji, otrok, kakršen sem, z veseljem pridružila.
Njena pravila so:

1. Na mojem blogu pustiš komentar in prošnjo, da bi se rad pridružil Daj naprej izmenjavi.
2. Prvi trije komentatorji bodo v 365 dneh od mene prejeli darilo presenečenja, ki ga bom sama naredila.
3. V zameno moraš na svojem blogu objaviti enako obljubo, da boš tudi ti trem ljudem poslal nekaj, kar boš sam naredil.

Prvo pravilo sem ubogala z velikim navdušenjem. Drugo pravilo se je izpolnilo pred parimi dnevi, ko sem na blogu prej omenjene predhodnice našla sebi namenjeno darilce in ugotovila, kako luštkano izgleda. Tretje pravilo pa s tem prispevkom izpolnjujem zdaj.

Torej – prvi trije komentatorji v naslednjem letu (bodimo realni, recimo raje v naslednjih treh mesecih) od mene dobijo unikatno, lastnoročno home-made darilce, v zameno pa morajo obljubiti, da bodo na svojem blogu objavili podobno objavo in tako igro širili naprej.

Let the game begin!

Danes sem bila na Bledu; preverjala sem, če je velikost res pomembna in ali je kvaliteta res bolj cenjena vrlina od kvantitete. Ne, packi, govorim o fotoaparatih.

Moja boljša polovica si je pred kratkim omislila superkul fotoaparat, ki se ga sama ne upam niti dotakniti, ker me je strah, da mu bo v skladu z mojo pregovorno nerodnostjo kaj odpadlo tisti trenutek, ko ga bom prijela v roke. Zato se na rokovanje z njim omejujem v situacijah, ko tako ali tako sedim na postelji in fotoaparat, če že pade, pade na mehko. Je pa baje vreden svoje cene. “Baje” pravim zato, ker se sama na fotoaparate spoznam približno toliko, kot se spoznam na kvantno fiziko (torej milo rečeno ne prav dosti). Na modo se, on the other hand, spoznam malce bolje, zato lahko mirne duše priznam, da zadeva skupaj z vsemi gizmoti izgleda prav stylish.

Moj fotoaparat je po mnenjih strokovnjakov prav tako vreden svoje cene, le da ta cena komaj dosega tretjino prej omenjenega monstruma. V skladu s tem je moja mala stvarca tri- ali večkrat manj zmogljiva. Sva pa danes poskušala posnemati njegovega večjega in starejšega brata ter na Bledu navdušeno slikala račke, škrjančke in ostalo živad. Nato sem hotela preverit, če je led na jezeru dovolj trden, da zdrži mojo zadnje-čase-nič-kaj-zavidljivo težo, pa mi niso pustili, sem se pa v uteho pustila odpeljat na kremšnito, zaradi katere se je splačalo ne preizkušati debeline ledu.

Dokler se ne naučim objavljat slik (ne maramo sprememb!), se boste morali za fotodokumentacijo te v celoti lušno preživete nedelje kaj oglasiti na temle naslovu.

Mimogrede – to je moja stota objava. Time flies when you’re having fun.

Moj blog štrajka.
Jaz bi tudi, če bi si ta trenutek to lahko privoščila.

Nimam časa za nič in boli me glava. Nove zadolžitve padajo name kot premišljeno odvržene bombe, in samo še čakam, kdaj se ne bom mogla nikamor več umaknit, ampak bom tako kot v kakšni butasti računalniški igrici obstala na mestu, zablokirana s kvadri angleške idiomatike, položaja Slovencev na avstrijskem Koroškem, prevajanja članka iz Novic izpred devetih let (aktualna naloga, ni kaj), ameriškega sodnega sistema in mojega mnenja o tem, ali je poroka res preživeta, izraženega v francoščini. In vse našteto so samo reprezentativni vzorci, ki niti približno ne povzamejo niti petine dejanske krize.

In kaj naredi Deklina? Prej omenjeni “zablokirani kvadri” jo spomnijo na online tetris in za vsak slučaj, da ne bi igra, ki je stara vsaj petkrat toliko kot Deklina, kar naenkrat izginila z obličja Zemlje, gre odigrat eno rundo. In šele, ko rumena ploščica v obliki speštane črke T (teh nikoli nisem znala obračat, ker si ne morem zapomnit, v katero smer se obrnejo najprej) zabaše ekran, se pametna Deklina spomni, da v bistvu nima časa za igranje idiotskega tetrisa. Zdi se mi, da bi o tem, kdo je idiotski in kdo pameten, morala še malo razmisliti.

Še dobro, da imam čokolado. In da me male zadeve, kot so sveže kupljeni Staedtlerjevi markerji (vseh 8!), razporejeni v svojo plastično srajčico po barvah, še spravljajo v dobro voljo.

Ta mesec izkustveno ni bil tako bogat kot prejšnji, je pa ponudil bolj zabavne ugotovitve. Sicer pa s to objavo po svoji stari navadi zamujam. Do forgive me.

Izjasnila in opravičila sem se, torej začnimo. Naučila sem se:

• da se bele črte na prehodih za pešce ob močnem dežju spremenijo v ledeno ploskev, na katero je usodno stopati brez drsalk. Upam, da so uživali vsaj vozniki, ki so na rdeči luči spremljali zastonj predstavo, ki je bila sestavljena večinoma iz spodrsavanja, poplesovanja in lovljenja.
• da kljub temu, da se Prage drži sloves o turističnem mestu, ni samo po sebi umevno, da Pražani znajo govoriti angleško.
• da (v povezavi s prejšnjo točko) Pražani na vprašanje “Do you speak English?” odreagirajo z mrkimi pogledi, momljanjem v brado (Mumbly, anyone?) in vsesplošnim opravljanjem.
• da morda potovanje z vlakom ni najboljša ideja in da bom naslednjič definitivno izbrala letalo. Na letalu si namreč v najslabšem primeru maksimalno 3 ure (če ne letiš ravno na blazno eksotične destinacije), zato te sopotniki, ki oddajajo…recimo temu “zaznaven” telesni vonj, motijo točno štirikrat manj, kot če se z vlakom 12 ur voziš iz Prage v Ljubljano. Icky.
• da se me je moj sloves tiste, ki nima absolutno nobene sreče z nagradnimi igrami, malček zamajal.
• da nošenje baretke, ki izgleda precej francosko, lahko vpliva na to, v kakšnem jeziku te ljudje ogovarjajo na ulici. Zanimivo.

Ha!

Kljub pogostim prevajalskim cvetkam sem tudi jaz končno čisto sama odkrila prevajalski umotvor, ob katerem me zanima predvsem, če je bil to samo trenutek nepozornosti ali prevajalci za seboj dejansko ne preberejo tistega, kar prevedejo.

Original: “I have to be there, I’m moderating the Q and A section!”
Prevod: “Moram biti tam, urejam črki Q in A!”

“Q and A section” se v slovenščino prevede kot “del z vprašanji in odgovori” – črki Q in A sta tam zato, ker predstavljata Q(uestions) in A(nswers). Kdo bi si mislil…

Sodeč po leksikografskem orodju Sketchengine je ena izmed sopomenk glagola “ljubiti” tudi glagol “seksati”.

Zdaj vsaj vemo, od kod vsem tistim promiskuitetnim dekletom in fantom, ki se zadnje čase pojavljajo od povsod, teoretična podlaga za njihovo početje.