C’est tout ce que j’aime!

Pametni blogerji priporočajo, da se njihovi so-blogerji pred objavo novega prispevka vedno vprašajo o reakcijah svojih mam, in ga ne objavijo, če je reakcija neugodna. Ker približno vem, kaj si ob naslovu tele objave misli moja mami, je treba nekaj razjasnit - tak naslov je tukaj zgolj in samo zavoljo pomanjkanja drugih, primernejših.

Moj fotoaparat je ob zadnjem daljšem potovanju iz domačega gnezdeca doživel neprijetno bližnje srečanje s tlemi češke cvetličarne. Posledično ga od takrat naprej raje puščam doma, da si prihranim javno sramoto in živce, ki bi jih gotovo izgubila ob dejstvu, da se je ugasnil vsakič, ko sem poskušala slikat. In s tem sem bila do pred kratkim popolnoma zadovoljna. Ker pa se je v počitniških planih pred kratkim nepričakovano pojavil Pariz (in še bolj pred kratkim za nekatere še bolj nepričakovano Kopenhagen), sem se odločila za revolucionarno potezo. Če gre človek v Kopenhagen, si pač ne more privoščit, da mu fotoaparat crkne na vsakem vogalu, ko pa je tam toliko vogalov, ki jih je treba slikat! Za Pariz pa je itak najbolje, da si ga prilepim na roko.

Pa smo šli v šoping.

Ekvivalent “dobrega” fotoaparata je pri meni “Ja ne vem…mora bit mejh’n…pa luštkan, pa mora znat slikat…”. Zato je najbrž jasno, da sem pri nakupu potrebovala malce pomoči nekoga, ki se zmerno do pretežno precej bolj spozna na take stvari kot jaz. Ko sem se prepričala, da moj omiljeni model ne obstaja samo v roza barvi, in dobila tudi potrditveni “ja” od prej omenjene osebe, smo šli v napad na blagajno. In vmes mi je pot prekrižala inteligentna ideja o torbici za fotoaparat. Če si že kupujem fotoaparat, je najbrž dobro, da si kupim še taškico, ne? Za vsak slučaj. Saj veste, če mi slučajno kdaj pade iz rok. Saj ne, da bi se mi to že kdaj zgodilo. Samo…zares za vsak slučaj.

Prodajalec je zavohal fotoaparatično devico in priskočil na pomoč. Razložil mi je vse o krasni akciji, ki jo na mojo neizmerno srečo izvajajo ravno zdaj. Če kupim zraven fotoaparata in torbice še memory card (spominska kartica se sliši tako…spomeniško), potem mi pri naslednjem nakupu nad 50€ obračunajo 20€ popusta. Moji gorenjski možgani so mojim gorenjskim ušesom itak poslali samo ta pomembni del - tisti del o 20€ popusta, - pri pultu z memory cardi pa sem itak ugotovila, da človek nekako rabi tudi to, da ima vse tiste slike potem kam shranit. Zato sem se numbly pustila prepričat. Če bi bila bolj pametna od njega, bi bila namreč verjetno jaz prodajalka na tistem oddelku in ne on.

Najboljši del kupovanja fotoaparata šele pride. Dejansko so me to pot nategnili v pozitivno smer. Dobila sem eno popolnoma izpolnjeno kartico za popuste in še 3 ekstra nalepke za novo kartico. Ker sem pač izbrala dober fotoaparat in dobro taško, na moj memory card pa gre po novem 1063 slik. Tisto popolnoma izpolnjeno kartico pa je potem izkoristil moj tehnični pomočnik pri nakupu ziljon DVD-jev, ki sva jih na koncu namesto za 60€ dobila za 40€. Tukaj nekje bomo zamolčali dejstvo, da tako hišica za fotoaparat kot tudi spomeniška kartica staneta tam nekje 20€ in da bi, če ne bi kupila ene izmed teh stvari, dobila “popust” 20€ že pri tem nakupu in mi ne bi bilo treba čakati do naslednjega.

Sem pa zdaj skoraj popolno opremljena za svojo poletno vlogo tečne turistke. Beware, Europe, here I come!!

(Delček naslova - prepričana sem, da ste dovolj open-minded, da boste sami ugotovili, kateri - je pobran od tulele.)

Včeraj je po nekaj tednih vročinskih udarov spet lilo kot iz škafa. Normalni ljudje bi rekli “Ni pene”, odprli svoje zvesto čakajoče dežnike in šli v miru skakat po lužah. Meni pa se je stvar nekoliko zakomplicirala. Mudilo se mi je od doma, dežnika ni bilo nikjer, ko pa sem ga končno našla, sem se spomnila, zakaj ga ni bilo na običajnem mestu. Če bi rekla, da je bil “malo polomljen”, bi pretiravala v optimistično smer. (Just for the record - to je že tretji rdeči dežnik, ki se mi je sesul. Vendar ostajam zvesta barvi - v petek grem na lov za četrtim.) Ostali sta mi torej dve opciji - da grem od doma brez dežnika ali da si sposodim tistega od mami. Naj kar na tem mestu razjasnim, da si nerada sposojam njene stvari. Predvsem zato, ker se čisto nehote in seveda popolnoma same od sebe še hitreje uničijo kot moje.

Seveda sem vsevedno zavila z očmi, ko me je prosila, naj ga ne izgubim. Šur de, kdaj sem pa jaz že kaj izgubila? Pa sem šla. Dežnik sem na avtobusu lepo obesila na drog ob sedežu. Da ga ne pozabim, jasno. Ko sem že izstopila iz avtobusa, sem vse do konca Resljeve navdušeno triumfirala sama nad seboj in nad svojo genialno domislico, dokler nisem ugotovila, da se pravzaprav nimam za kaj veselit. Ker dežnika, jasno, nisem imela.

Panika!

Po začetnem šoku sem najprej klicala dragega očka. Če mi lahko da cifro od LPP-ja. Ko je izvedel, za kaj jo rabim, se je samo zarežal. Kaj pa naj. Človek bi edinole mislil, da se bodo že navadili.
Na LPP-jevi centrali sem takoj dobila prijaznega gospoda, ki me je zaslišal o smeri avtobusa, barvi dežnika in mojem položaju na avtobusu, potem pa je po hitrem postopku povedal, da bo poklical šoferja, ko bo avtobus prišel na končno, in ga prosil, če gre lahko dežnik poiskat. Kljub njegovemu pomirjujočemu glasu, ki bi ga prej pripisala kakšnemu javnemu bralcu pravljic ob večerih na Slo1, si nisem dala veliko možnosti in se v mislih že pripravila na kupovanje novega dežnika in neskončno domače zafrkavanje. Najbrž bi začeli z “A glavo še maš?”…and we would go on from here.

Ko sem čez deset minut spet klicala na isto cifro, nisem bila prav blazno optimistična. Ampak - hevreka, the umbrella (ella-ella-e-e-e…) has been found! Zdaj sem se morala samo še odločit, ali bi ga rajši pobrala še isti dan na istem avtobusu ali bi rajši počakala en dan in ga prišla iskat na LPP na Celovško. Ker so mi pred oči prihajale Rambo-style podobe same sebe, kako skačem z avtobusa na avtobus in sprašujem zmedene šoferje, če imajo slučajno kje kakšno marelo odveč, sem se odločila za (predvsem njihovim) živcem bolj prijetno opcijo naslednjega dne.

Poanta te zgodbice? Naslednjič, ko bom težila nad šoferji, ki zavirajo tako divje, da polovico mojega telesa odnese naprej, z drugo polovico pa bingljam na drogu; nad šoferji, ki na ves glas nabijajo narodnjake; nad šoferji, ki mi nočejo ustavit, čeprav še vedno stojijo na postaji in čeprav je to zadnji avtobus, ki pelje v moje rovte…nad vsemi takimi šoferji skratka, se bom spomnila kombinacije teh dveh LPP angelčkov in nehala lomastit in rohnet.

A short explanation: takole na dolgo in na široko je zame najlaže rečt “hvala”.

S to objavo zamujam onako-ovako-vamo-tamo približno 4 dni. Odvisno od tega, ali mi jo bo uspelo dokončati pred polnočjo ali ne (imam še 12 minut).
Bo pa posebna, ker je do zdaj edina rojstnodnevna objava, ki sem jo napisala prepozno. Razlogov ne bom navajala (ok, mogoče malo - poleg writer’s block sem popolnoma obsedena s potovanji. Namesto običnih knjig v torbici trogam vodiče po Parizu in Kopenhagnu. Who’s the real Kekec??)

V petek je rojstni dan praznovala oseba, ki jo poznam najdlje od vseh svojih prijateljic. Tista oseba, s katero sva se spoznali, ko sva obe še izgledali tako, kot da res res nujno rabiva dobrega plastičnega kirurga in par injekcij egoboosta. Zdaj - hvala Bogu na višavah - ni več tako, razumeva pa se - hvala Bogu na višavah - še vedno odlično. Pomojem je to eden izmed redkih ljudi na planetu, s katerim se niti enkrat nisem uspela skregati. (Odločam se še, ali to pove nekaj dobrega ali nekaj slabega o meni.)
Skupaj sva doživeli in preživeli že toliko bedarij, da bi definitivno zamujala za 5 dni, če bi hotela vse spraviti v tale post. Zato bom na hitro zaključila z najlepšimi možnimi željami in, kot sem že rekla v petek, še vsaj osemindvajsetkrat toliko!

Danes sem šla v enem izmed trenutkov, ko čisto slučajno nisem vedela, kaj bi sama s sabo, naročit dve francoski knjigi, ki jih rabim za študij, na francosko verzijo Amazona. Ko sem se uspešno uprla ideji, da bi kupila še tretjo in četrto, ki ju v bistvu ne rabim, bi pa lepo dopolnili mojo kolekcijo, in si obljubila, da bom to naredila kdaj drugič, sem se posvetila predvideni ceni obeh knjig. Če zanemarimo poštnino, ki paradoksalno ni zanemarljiv podatek - Francija pač ni za vogalom, če pa želiš knjige v treh do petih dneh, pa se prestavi še malo bolj stran - pridemo do zanimivega zaključka.

Dve knjigi (L’un est l’autre: des relations entre hommes et femmes in La fausse route, če slučajno koga zanima) staneta 10,36€. Moj zvesti kalkulator pravi, da je to približno 2.480 pokojnih tolarjev. In pozor, ne gre za knjigi, ki jih nihče ne bi bral, pa jih sedaj ponujajo po superekstraznižani ceni, da jim ne bo treba uporabit Hrenove metode kurjenja kresov! Gre za dve izmed najbolj branih knjig v svetovni feministični literaturi in v literaturi nasploh, zato bi človek prej sklepal, da bo cena tovrstnih knjig višja od običajnih cen knjig. Človek se vpraša, ali je kaj narobe z njim ali s Slovenijo, kjer ena (!) knjiga stane skoraj še enkrat toliko, če govori samo o tem, kako londonske gospodične dan za dnem hodijo na tržnico po solato in javkajo, ker ne vedo, katere čevlje naj obujejo za ven. Ker tiste z dejansko vsebino so dražje.

To je eden izmed razlogov, zakaj naročam knjige po internetu. Strinjam se sicer, da je potrebno podpirati slovensko založništvo. Knjigarnarstvo, če hočete. In bi tudi z veseljem ga, če bi imela to možnost. Možnosti ni, kar nas pripelje do problema, ki nastopi, če hočeš kupiti originalno knjigo. V največjih ljubljanskih knjigarnah so francoskim knjigam namreč posvečene točno tri police. Pa ne tiste tri, ki se raztezajo čez celo knjigarno, kje! Tiste tri, ki jih moraš iskati z baterijo pri belem dnevu, tiste tri, za katere niti prodajalke same ne vedo, kje se nahajajo, in so iskreno presenečene vsakič, ko jih po naključju odkrijejo. Na tistih knjigah tam se nabira prah. Pojdite sami preverit, če mi ne verjamete.
Nabiranje prahu pa je po mojem edina logična posledica naslovov tistih knjig. Na takih policah sem našla točno eno zase zanimivo knjigo (Poètes français des XIX^e et XX^e siècle), pa še zanjo mi je popolnoma jasno, zakaj ne zanima nikogar drugega.

Mimogrede, ko smo že pri nedostopnosti tujih knjig - ena izmed slovenskih knjigarn ponuja tudi možnost naročila preko njihove poslovalnice. Sliši se krasno preprosto, pa ni. Naročilo in jaz bova kmalu praznovala prvo obmesečnico, knjige pa še vedno ni. “Smo jo naročili, zdaj pa čakamo, da jo pošljejo.” Če jaz lahko dobim knjigo iz Francije v petih dneh, potem bi tudi vi lahko tisto zadevo spravili do mene v prej kot enem mesecu, glede na to, da se ukvarjate s tem…?

Moj predlog za Unescovo “mesto knjige” leta 2011? Kakšno izmed mest, v katerem se da kupiti tudi knjige tujih avtorjev po ceni, ob kateri te ne prime, da bi z glavo tolkel ob pult ali kakšno drugo primerno površino in tulil. V enem izmed člankov na to temo piše, da bo Ljubljana leta 2010 postala “pribežališče knjižnih moljev”. Sumim, da še ne vedo, da se bodo prišli scvret na svečo nedostopnih in/ali nedopustno dragih knjig.

opozorilce: preden me potihem obtožite/obtožijo početja, ki je spravilo ob kruh eno izmed bolj branih slovenskih teve voditeljic, blogerk in potopisk, naj povem, da sem osnovno idejo za post dobila tukaj in da jo je današnje naročanje knjig samo še nadgradilo. Just for the record…

Zaenkrat sem še v tistih letih, ko me volitve, referendumi in podobne zadeve zanimajo. Imam še tisto utopično mišljenje, da moj glas lahko odločilno prispeva k spremembi. Zato sem se pač odločila za kratek sprehodek in združitev prijetnega s koristnim. Tisti prijetni del je sicer izpuhtel par sekund po tem, ko sem prišla iz hiše in ugotovila, da sonce prav nemarno nabija, koristni pa je ostal.

Ljudje, ki nadzorujejo potek volitev, so razred zase. Dva razreda, pravzaprav. V kateri razred sodijo, pa je odvisno od vas in od tega, kje živite. Če živite v mestu, kjer niste navajeni, da sosedje s pomočjo rešpetlina nadzorujejo vsak vaš korak, potem tudi s tistimi na voliščih nimate problemov. Pridete, pozdravite, pokažete osebno, obkrožite, pozdravite, greste. Če pa živite na vasi, kjer vas poznajo tudi ljudje, za katere bi lahko prisegli, da jih vidite prvič, pa je stvar malce drugačna. Ogrodje ostane enako, razlikujejo se nianse. Ki znajo človeka nasmejčkat.

Prva cvetka, ki sem jo slišala od rahlo priletnega gospoda, je bila “Joj, če mi ne bi osebne pokazala, te sploh ne bi spoznal!”
Do sedaj sem vedno mislila, da so osebne izkaznice namenjene prav temu, da te ljudje po njej spoznajo, zato sem se smejčkala in kimala. Sledilo je obvezno vprašanje o tem, kako daleč sem s študijem, in ko sem povedala, da končujem prvi letnik, je ugotovil, da “to bi pa lahko sam vidu, če bi pogledu na datum rojstva”. Ker tudi tukaj pač ni bilo potrebno ničesar dodati - kar je res, se uhka govuri - sem še naprej kimala kot tisti kužki z rahlo detached glavo, ki si jih ljudje postavijo za okrasek na zadnjo polico v avtu. Nadalje sem izvedela, da je letnica ‘88 res lepa letnica rojstva, ker se številki tako fino ujemata, in tudi na to ugotovitev nisem bila zmožna odgovoriti s kakršnokoli pametno repliko.

Potem smo se preselili na mojo majčko, s katero - kako paradoksalno - reklamiram svojega bivšega ponudnika telefonskih storitev. Na njej na ravno primernem mestu piše “Smo najveeeeeeeeeečjaaaaaa družina. Itak!” in seveda je bilo treba v skladu s tisto keep the conversation going maksimo vprašati, kje sem jo dobila in kako to, da jo imam. Še dobro, da mi ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali sem zanjo plačala in če ja, ali sem plačala s kartico ali z gotovino.
Sledila je absolutno ena izmed manj originalnih pripomb, kar mi jih je bilo kadarkoli treba poslušati v zvezi s svojim oprsjem: “Heh…v mojih časih se je temu mal drugač rekl kokr družina…hihi…je pa lepo, hihi…ne glede na to, kako se jim reče…hih…”
Še dobro, da mu je v tistem momentu skočil v besedo drugi referendumski varuh, ki me je vprašal, če še hodimo na počitnice tja, kamor smo hodili vedno, in zakaj ne. Potem pa me je sploh rešila gospa, ki je sedela med obema nadebudnima gospodoma, in mi pomolila list s podpisi. Tako sem imela izgovor, da sem lahko odpujsala sedet za svojo kartonasto skrinjico.

Ko sem odhajala, sem za vsak slučaj proti mizi pogledala samo toliko, da sem lepo vljudno pozdravila. Če bi jih slučajno prijelo vprašat še kaj. Sem pa izpolnila svojo civic duty, na kar sem strašno ponosna.

Na začetku moram razjasnit eno stvar. Italijanov ne maram. Pa niti ne gre za nobene ozemeljske zamere, niti nisem ljubosumna na domnevno lepoto njihovih bambin. Enostavno ne maram ljudi, ki s svojim glasom nadomeščajo pomanjkljivosti na drugih področjih svojega … bitja. In razlog, zakaj pišem ta prispevek medtem, ko tekma med petelinčki in makarončki še poteka in gospod komentator še orgazmira od navdušenja nad odlično prikazano tekmo Italijanov, je samo en. Da ne bi do konca tekme pozabila, zakaj so mi šli tako na jetra.

Do zdaj so uspeli po nesreči speštat edinega približno sposobnega organizatorja francoske tekme po Zidanovem odhodu in se s svojimi čudovitimi igralskimi sposobnostmi zaplest v lastne noge slučajno tik pred francoskim golom. Mimogrede, nauk te zadnje zgodbe - nikoli ne zaupaj človeku, ki ima dve imeni namesto imena in priimka. Luca Toni? Please.
Posledica prvega nesrečnega naključja je bil Riberyjev odšep z igrišča, posledica druge francoske smole pa rdeči karton za Abidala in vodstvo 1:0 v petindvajseti minuti tekme.

(Samo sekundo, da pogledam tale prosti strel…)

…ki ga je Benzema seveda nabil direktno v noge živozidnih Italijanov. Nasvet: naslednjič ciljaj malček više, you may just do a favor to future humanity.
In tekma se veselo nadaljuje v na žalost enakem tempu. Krivonosih in oljelasnih Italijanov je v kameri vedno več. Najdite mi nekoga, ki uživa v gledanju incredibly smug fac picopekov, pa mu dam za pir. Za dva! Najhujše pa je to, da Italijani Francoze vedno uspejo nategnit na isto foro. Že ves čas trajanja tekme jih napadajo z enakimi formacijami (zdaj nam “režiser ponuja Fabia Grossa, ki je seveda levičar”, kar je noro zanimivo in noro pomembno za nadaljevanje tekme, definitivno pa biti levičar očitno zagotavlja natančen strel), Francozi pa zmedeno buljijo v žogo in izgleda, kot da niti ne vedo prav dobro, kaj se jim dogaja.
Ribery si bo od sedaj naprej lahko čez klop kazal jezik (in po želji tudi kaj drugega) z…nekom, katerega ime sem na žalost pozabila, so ga pa uspeli pofavlat Francozi. Seveda je bil ta favl gotovo del zlobnega plana Francozov, ker so Italijani reveži. Pirlo depresira, ker bo zaradi svoje variacije poštenega ustavljanja igre zamudil naslednjo tekmo, na tleh pa je posledično Evra. Očitno se je evropsko prvenstvo v nogometu spremenilo v evropsko prvenstvo simuliranja, kar pa je popolnoma razumljivo - ob takih mojstrih fejkanja, kot so Italijani, vsakega petelina prime, da bi dokazal, da je on glavni v kurniku.

Hvala Bogu za polčase. Ker med polčasi izgubim zanimanje za dogajanje na igrišču in potem pozabim na vse morebitne idiotizme, ki se bodo na tej tekmi še zgodili. Mogoče je res bolje, da grem kuhat večerjo in neham travmirat zaradi stvari, ki jih ne morem spremenit.

Vive la France! I guess.

Dodatek: Nja. La France est venu downhill. 2:0.

Attention! Spodnja objavica zna razkriti malček vsebine filma. Za vse tiste kozmobejbe, ki ga nameravate še videti…

Podlegla sem skušnjavi Sex and the city. Iz parih razlogov.

Prvi je ta, da se že celo večnost nisem spravila na girls night out. (Baje je tako naslov nekemu porniču, ampak v mislih nimam take vrste girls night out.) Tako dolgo pravzaprav, da nisem vedela, kaj naj oblečem, in kaj takega se meni zgodi res res redko. Pač res nisem take vrste človek, ki bi to “absolutno potreboval” tako, kot nekateri potrebujejo svoj kozarček pred spanjem (well, we have a name for them) ali pa drugi, ki so obsedeni z dizajnerskimi torbicami. Sama imam na primer 2 niti malo dizajnerska primerka, ki ju izmenjavam na dovolj redne presledke in upam, da bodo ljudje padli na finto. So far so good, ali pa samo nihče nič ne reče.
Šele drugi razlog je povezan s filmom. Kljub temu, da samo sebe smatram kot ozdravljeno Cosmoholičarko in da sem se šele ta mesec uspela uspešno kresnit po prstih, da nisem kupila zadnje številke Cosmopolitana, je v meni ostala tista majčkena deklina, ki hrepeni po lepih cotah in čeveljcih. In ker nisem človek, ki bi si kupoval take zadeve (glej prejšnji razlog), grem rajši v kino gledat druge ljudi, kako to počnejo, in plačam samo za karto. In če grem v kino v torek, prihranim še pri denarju za karto. Baš sam snajdljiva, ha?

And off we went. Najprej sva uspeli dokončno šokirati hosteska na pultu s kokicami, ki mu ni potegnilo, da ima moja kolegica pač rada veliko kokakole in veliko kokic in da bo zato sama popapala in popupcala “žur za dva”. Mojo prošnjo po eni tamali kokakoli je zato gladko ignoriral, ko pa jo je uspel sprocesirati, je njegov obraz napolnil izraz čiste nejevere. Meni pač ni ostalo drugega, kot da se opravičujoče smejčkam in lezem v dvorano, ker sem že itak zamujala. Potem mi je v dekolte na veliko veselje mimoidočih mulcev padla kokica, ampak sem se odločila s tem ukvarjati se kasneje. In potem se je začel film.

V katerem sem se naučila naslednje:

• človeka na sredi ulice nikoli ni dobro tepsti s poročnim šopkom, ker je potem vsa ulica nastlana s cvetličnimi listi
• erotično pripravljen suši, postrežen na tvojem lastnem telesu, ni dobra ideja, če zvoni telefon, ki ga nimaš na dosegu roke
• “I curse the day when you were born” ni dobra uvodna izjava za pogovor s človekom, ki ga ne maraš zaradi nečesa, kar je storil tvoji prijateljici
• če že uničiš poroko svoji prijateljici z nečim, kar si rekla njenemu zdaj-nič-več-možu, potem ji to povej malo prej kot pet mesecev po tem nesrečnem spodrsljaju

…in lahko bi nadaljevala v nedogled. Poanta tele epopeje pa je na koncu koncev vendar v tem, da je kakšen tak večer grozno koristen za splošno boljše počutje.

Over&out. Lahko noč…

Principi. Turns out I have them after all. Drugače namreč ne znam pojasniti dejstva, da me današnja igra Francije proti Romuniji zanima veliko bolj, kot bi me smela, glede na to, da mi za nogomet dol maha. But there’s just something about those flags…

vir

Danes ob 18:00.

Vive la France!

Dodano pozneje, posebej za francosko govoreče obiskovalce mojega bloga (ki se najbrž gužvajo ob računalniku in lomijo prste drug drugemu, da bi sami najprej prišli sem…):
Les principes. Il est prouvé que je les ai en dépit de tout. C’est la seule chose qui peut expliquer le fait que le jeu de la France contre la Roumanie m’interesse beaucoup plus qu’elle pouvait m’interesser. Même parce que ça m’est bien égal pour le football. Mais il y a une force d’attraction sur ces drapeaux…
Aujourd’hui, a 18 heures. Vive la France!!

(Tekmo zamujam, ker sem pisala tole. :D)

Obisk pri zobozdravniku je idealna priložnost, da se neprostovoljno znajdete skoraj v notranjosti nosnic druge osebe. Ampak to pride na vrsto takrat, ko že sedite na stolu in je že prepozno za pobeg.
Vse skupaj se začne v čakalnici, ki je ponavadi polna ljudi z odsotno zmedenimi izrazi na obrazih. Zmedeni so najbrž zato, ker njihov naravni nagon po pobegu iz nevarnih situacij kruto prekinja želja po zdravih zobeh. Ker pač ne vedo, ali naj kot ovčke v klavnici sedijo v čakalnici še naprej ali naj zbežijo daleč za devet gora - večna dilema should I stay or should I go pač - prihaja do konflikta interesov. Takoj, ko samoohranitveni nagon prevlada nad estetskim, se odločijo za odhod. Take prepoznate po rahlo prihuljeni hoji in ovčjem pogledu. Ampak v točno tistem trenutku je tako ali tako že prepozno, ker jih pride sestra poklicat v ordinacijo.

Tukaj nekje se začne tudi moja zadnja zobozdravstvena groza. Pri plezanju na stol namreč. Moja zobozdravnica je sicer izjemno prijazna gospa, ki nikoli ne pozabi povedati svojim medicinskim sestram, kako pridna študentka sem, kako sem luštna in kako nekaj še bo iz mene, kar je sicer prisrčno. Zaplete se takrat enkrat, ko poskuša od mene dobiti potrditev vsega tega in še kakšen bleščeč nasmešek, česar ji s polnimi usti vate, cevk, klešč in injekcij seveda ne morem dati. Zato se znajdem v precej neprijetnem položaju, v katerem kot zajec pred avtomobilskimi žarometi kimam, se poskušam smejati in hkrati še govoriti, kar ponavadi izpade, kot da mi je slabo. Moj zadnji poskus tega, da bi ugodila svoji zobozdravnici, se je končal tako, da se mi je cevčica za izsesavanje sline prilepila nekam na spodnjo ustnico in ni hotela stran.
Ko končamo z izmenjavanjem mnenj, pride na vrsto the real deal. Takrat sicer raje mižim, če pa že gledam, pa mi je ponujena le izbira pogleda v prej omenjene nosnice ali pa pogleda na strop. Zato raje izberem strop, kjer me čakajo neprijetne neonke, od katerih človeka ponavadi začne prav neprijetno boleti glava. Takrat se vedno spomnim, da sem poleg čudovitih modrih okic dobila tudi sposobnost, da jih po potrebi zaprem (sposobnost, ki je moja usta še niso dodobra razvila), zato je izbira jasna. Na stolu ponavadi prijetno odplavam, zahvaljujoč injekcijam, ki mi jih napikajo v dlesen dobrih 20 minut prej. Določena oseba me je zato označila za pussyja, jaz pa sebe raje obravnavam kot decisive person. Tako, ki ve, kaj hoče, in česa ne, in pri kateri bolečina ni prav visoko na “I want” seznamu.

Od injekcije je najbrž odvisno tudi to, da vrtanje po mojih zobeh mine in a heartbeat. Čas je relativen, čas ne prav veliko tehtajoče zadrogirane dekline pa sploh. Zato čim hitreje in čim agilneje skočim s stola, preden bi se zobozdravnica spomnila, da bi mogoče opravila še kakšen “čisto rutinski” pregled mojih modrostnih zob in preden bi ugotovila, da sta moji enki res preveč krivi, da bi po svetu še lahko hodila brez aparata. Ker se mi čeljust obvezno zaskoči, če imam usta predolgo časa odprta, potem še malo poškrtam in poškripam z njo, nato pa se čimprej poberem iz ordinacije.

In če me v prihajajočem letu dni ne doleti kakšna zobozdravstvena katastrofa, se vidimo šele naslednjega aprila. Hurrah!

vir