C’est tout ce que j’aime!

Na posebno, ekskluzivno, specialno željo soblogerke Saily objavljam prvo sličico svojih novih škornjev. Načeloma nimam nekega fetiša na slikanje čevljev, ampak to pot naredim izjemo (čeprav upam, da se bomo dovolj kmalu videli, da ti jih lahko pokažem v živo!! ). Moj nečak pravi, da imajo previsoko peto. Star je 4 leta, ne vem, od kod mu poznavanje primerne višine/nižine pet, ampak tako je njegovo mnenje. Itak sem že brez njih višja od polovice ljudi, ki jih poznam, zakaj torej ne bi še malo pretiravala? Zdijo se blazno neudobni, pa niso. Pa še topli so! Na notranji strani imajo luškan mufek

Pajek, ki je na naslednji sličici, živi v moji sobi že dobro leto in do njega gojim neke vrste love-hate odnos. Pajkov sicer ne maram in vedno vreščim, če je kje kakšen, ki se premika. Ker…kaj pa veš, s svojimi dolgimi nogami lahko v sekundi pritaca do mene in me uščipne/ugrizne/naredi to, kar pajki pač počnejo. Ampak! Suhe južine bojda niso pajki, ampak pajkovci. Torej je tu rešen prvi problem. Tudi tacajo ne prav veliko, ker pač nimajo takih grdih, kosmatih nog kot ostali pajki, ampak elegantne, lepe, dolge. In veliko večino časa so itak pri miru, kar jih sploh naredi za mojo najljubšo vrsto pajkov (pajkovcev/česarkoli že). Danes se mi je pustil ujeti za fotoshooting, potem pa se je kot pravi supermodel naveličal fleša in vsega pompa okrog njega in odkorakal. Seveda sem skočila za nekaj metrov nazaj, ampak miroljubni pajkec je izginil za radiator. Nekaj časa ne računam na kakršnokoli javljanje z njegove strani.

Na tretji slikici je sonček z enega izmed tistih dni, ko ves dan lije in se sončka potem pokaže za vzorec. Ampak nikoli mi ni bilo jasno, zakaj taki dnevi rodijo najlepše zahode. Mogoče to izhaja iz pregovora “po dežju vedno posije sonce” in se hoče sonce tistega dne še posebej izkazati? Pojma nimam, spomnim se samo tega, da sem se tisti dan prehladila, ker sem skakala po ploščičastem balkonu v štumfkih in lovila dober posnetek. Vse za znanost, očitno

Lahko noč

Danes ni bil moj dan. Za začetek je vzrok te objave grozno, grdo, nagravžno slabo vreme, ob katerem te prime, da bi se stlačil pod dekco in spal, dokler ne bi spet začelo sijati sonce. Dežja res res RES ne maram. Ampak ok, kaj morem, pač dežuje, ergo bomo danes pustili doma sončna očala, rabili bomo dežnik, marelo, umbrello-ello-ello-e-e-e in vse, kar je še takih izrazov za ščitke pred dežjem, o katerih je nekoč že pisal Chef in so meni ravno tako pri srcu kot fino okisana solata. Se pravi ne prav dosti.

Ampak…če že potrebujem dežnik (kar je v bistvu neumno vprašanje, seveda ga potrebujem, ne morem si ga večno sposojati od drugih in se jim štuliti podnje, ne?), potem mora biti stajliš. Lep, praktičen in, da ne pozabim, zložljiv. Itak imam vedno polne roke že česa, ko hodim po mestu, ne potrebujem še dežnika, ki se v stanju neuporabe spremeni v dolg lesen kol, s katerim nimaš kaj početi in ki je v veliki večini primerov kriv za vsa iztaknjena očesa, polomljene nosove in mokre ovratnike ob deževnih dneh. Zato ja, nujno je, da je zložljiv. Pred časom (ne tako zelo dolgo časa nazaj, mind you!) sem našla perfekten dežniček. Bil je tak lep, rdeč. Če je ob deževnih dneh vreme in splošno počutje na nuli, se vse skupaj gotovo ne izboljša, če v svet zreš skozi perspektivo črnega ali na splošno temnega dežnika. Zato (že spet) ja, moral je biti rdeč. Bil je moj in kamorkoli sem šla, sem ga vzela s sabo. Tudi če na vidiku ni bilo dežja, za vsak slučaj pač.

Potem pa…je prišel današnji dan. Moja dotična sorodnica, s katero sva bili zmenjeni za šoping, je zamujala in srečna sem bila lahko, da sem imela svoj zaupanja vredni dežnik, ki je bil ravno prav velik, da mi z njega ni teklo direktno za vrat. Kapljalo mi je sicer po čevljih, vendar je bila to najmanjša možna žrtev ob takem vremenu in pripravljena sem jo bila sprejeti. Ko sva se končno uspeli ujeti, sva vkorakali direktno v H&M, kjer sva pustili vsaka svoj dežnik v stojalcu, ki je bilo temu namenjeno. Tam je sicer bilo veliko dežnikov, vendar se s tem nisem preveč obremenjevala, ker sem imela v glavi vizijo take situacije. Prideš tja, pustiš tam svoj dežnik, ko greš, ga vzameš in to je to. Nič bolj kompliciranega. Yeah right…

Ko sva stopili iz trgovine, mojega dežnika enostavno ni bilo več tam. Izginil je, kot bi se vdrl v zemljo, vendar je veliko bolj verjetno, da ga je z zemlje pobrala kakšna roka, ki je v trgovino pač prišla brez dežnika. Ko je odhajala (ne samo roka, celotni človek pač), je deževalo, zato je bilo edino smiselno možno dejanje vzeti dežnik, ki se je pač valjal tam, in odkorakati z njim. Vse lepo in prav, vsi imamo napake, it could happen to anyone of us in tako naprej. Varnostnik pri vratih je zmignil z rameni in rekel “Js nism nč vidu”, kar je v bistvu edino, kar varnostnik ob takih primerih lahko naredi. Naj revež voha, da je bil tisto moj dežnik?

Depresija ni trajala dolgo. Sem pač zavila v sosednji Mass in si tam poleg superduperlepih škornjev kupila še nov dežnik. Zložljiv, stajliš in lep. In seveda, rdeč. Ni sicer tako kul kot prejšnji, bo pa kar ustrezno nadomestilo. Tistemu pa, ki ima moj dežnik - upam, da ti bo dobro služil. Pa pazi, odpira se rahlo hecno.

(Slikica je pobrana s tele strani.)

Big Gigant Head: “You belong to my fan club … otherwise also known as WOMEN”

Zakaj? Najprej se mi je skozi ves dan porajalo veliko dobrih misli, ki bi jih bilo vredno deliti z vami. Potem pa je že bolj proti koncu dneva prišla tale in enostavno premagala vse ostale. I like it.

Naslednji dan, ko sem vstala že ob pol 7h zjutraj (pravim »že«, ker se je moja naravna budilka v glavi med počitnicami sama od sebe prestavila na kakšni 2 uri kasneje kot med šolskim letom), sem si zato svečano prisegla, da bom to pot naredila izjemo pri svojem nedamskem vztrajanju, da si kovčke vedno in povsod nosim sama, in bom vsaj do železniške postaje to zabavo prepustila dragemu očku. Strah je bil odveč, ker je dragi očka sam uganil, kam njegova hči moli šibke ročice, in mi je kovček tako ali tako vzel iz rok, še preden sem ga sploh uspela dobro prijeti. Sicer pa je večino časa kovček tako ali tako nosil prtljažnik, ki ga tozadevno nihče ni nič vprašal in je bilo tako zadoščeno vsem. Na postajo smo prišli, kot je pri takih dogodkih v naši družini v navadi, veliko prezgodaj in bilo nas je več kot sorodnikov mojih dveh sopotnic skupaj. Dejstvo je, da je nečak na vsak način hotel videti vlake, da sta imela sestrica in dragi očka pač službo v Ljubljani in ker avto, kljub vsem ostalim zmogljivostim, vseeno še ne vozi sam, smo potrebovali še drago mamico, da odpelje avto in nečaka nazaj domov. Kljub temu pa sem se počutila precenjeno pomembno, ko sta bili ostali dekletci spuščeni iz avta, pomahali so jima v pozdrav in se odpeljali, meni pa so mahali tako dolgo, dokler smo se še lahko videli. Pa smo šle. Nismo dolgo iskale praznega kupeja, res pa je tudi, da smo bile popolnoma zadovoljne z enim, v katerem je sedel samo nek gospod. Izgledal je neškodljivo in njegov izgled se je skozi potovanje le še potrdil, poleg tega pa je tako ali tako šel le do Jesenic in nas potem zapustil. O tem, kako smo spravljale kovčke na prvi vlak, ne bom izgubljala besed, ker je bila to še daleč najmanj smešna prigoda iz serije podobnih pripetljajev. Res pa je tudi, da smo takrat še imele domačo pomoč in podporo, brez katerih bi bila tudi prva selitev precej podobna vsem ostalim in bi imela z njimi vsaj eno skupno točko – ljudje bi se proti nam ozirali z mešanico sočutja in slabo prikritih napadov smeha.

Sicer pa je prvo potovanje z vlakom, ki je trajalo le slabi 2 uri in je bilo kot tako z ostalimi 11 urami, ki so bile še pred nami, popolnoma nepomembno, potekalo v znamenju skrbi za naslednji vlak. S postaje je namreč odšel le 5 minut po prihodu našega vlaka, in ker smo si slabo predstavljale velikost železnice v Beljaku, smo predhodno in povsem nepotrebno zganjale paniko. Železniška postaja je bila velika približno toliko kot naša dnevna soba, pri čemer nimamo neke pretirano velike dnevne. Ko je naš vlak odpeljal s postaje, je pač prišel naslednji in to je bilo to. Kovčki so tudi na ta vlak še nekako šli, ker je bil dovolj majhen in se nam ni bilo treba prestavljati po njem, imel pa je eno slabo lastnost, ki se nam je v polnem razmahu pokazala šele pozneje in bom zato o njej tudi govorila pozneje. Zaenkrat smo se spakirale v kupe, v katerem je bil poleg nas še starejši gospod, in vlak se je začel premikati.

Sijalo je sonce, pokrajina je bila prekrasna in vse bi bilo popolno, če naš sopotnik ne bi najprej prikrito, potem pa kar precej očitno prisluškoval našim pogovorom in verjetno ugibal, od kod smo, ker je nekaj trenutkov pozneje to tudi vprašal. Ker smo mu dokaj jedrnato odgovorile, smo pričakovale, da smo s tem potešile njegovo radovednost, on pa je to najbrž videl kot krasno iztočnico za pogovor. Ker sem bila med vsemi tremi edina, ki je znala nemško, se je postopoma začel obračati samo name, ko pa je postopoma začel govoriti v vse manj pravilni in vse hitrejši nemščini, moje znanje kmalu ni več zadostovalo in zato je odnehal sam. Pozneje smo mu ponudile zadnji kos peciva (mislim, da je bil rižev narastek), ki ga je vzel z neprikrito mešanico neugodja in strahu. Verjetno je mislil, da ga poskušamo zastrupiti, vendar je očitno kmalu ugotovil, da so naši nameni popolnoma prijateljski.

Ravno smo začeli uživati v vzajemnem sožitju, ko je vlak ustavil na postaji in sta v naš kupe kar naenkrat vdrli dve majhni punčki. Zijali sta v nas, kakor da prvič vidita človeško bitje (poleg, seveda, sebe v ogledalu in druga druge), kmalu pa je postalo jasno, zakaj tako gledata. Za malima zijaloma sta se pokazali še dve večji, ki sta poleg tega še ekspresno hitro razglašali nekaj nemškega. Zbrala sem vse svoje znanje in ugotovila, da so vsa štiri zijala ta kupe rezervirala in da sedimo pravzaprav na mestih, ki bi morala biti njihova. Tu se zdaj pokaže pomanjkljivost kupejev, ki so med prvimi na vlakih; ponavadi so očitno rezervirani oziroma namenjeni za rezervacije. Kislo smo pomahale »našemu« gospodu v pozdrav in prav tako kislo je odmahal. Očitno je ugotovil, da so tri suhcena dekleta še zmeraj manjše zlo kakor dve bavarski ženski, ki imata s seboj še manjši kopiji samih sebe. Nekaj časa smo torej sedele na kovčkih, potem pa smo našle dovolj prostora v kupeju, kjer je sedel samo nek mlad fant s polno košaro zelja, čebule in paprik ob sebi. Zato smo ga označile za zelenjavoljubca, čeprav se nam njegov izgled nekako ni skladal s tisto košaro, ob koncu potovanja pa je dvome razrešila prijazna stara babica, ki je prišla iskat svoje zelje. V ta kupe ga je očitno postavila zato, ker v njenem ni bilo več prostora. Le dejstvo, zakaj še sama ni ostala pri košari, nam ostaja skrito še zdaj.
Ostali vlaki niso bili niti pol tako zabavni, poleg tega pa se nas je vseh lotila omotična utrujenost in smo polovico prespale, drugo polovico pa prezehale. Sploh pa je ta zapis že tako ali tako precej predolg in vam čestitam, če ste se uspeli prebiti skozenj. Resnično. Dan se je skratka končal s prihodom v Bruselj. Večer pa se je s tem pravzaprav šele začel in več o tem jutri.

(Sličice to pot prikazujejo bruseljsko ulično umetnost. Obljubim, da bom počasi začela dodajati take slike, ki bodo imele kaj veze z besedilom )

Dan pred odhodom sem preživela po kafičih in lokalih, domov pa sem prišla ob 10h zvečer. V skladu s slovesom, kakršnega si domišljam, da ga imam, namreč s slovesom urbane kozmopolitske popotnice, ki pet minut pred odhodom v svojo torbico stlači najpotrebnejše zadeve za potovanje in naslednji teden potuje po najbolj zahrbtnih in hinavskih poteh sveta s širokim nasmehom na obrazu (ker je neobremenjena s težo stvari, ki si jih lasti), sem naivno domnevala, da bo pol ure popolnoma zadostovalo za moje pakiranje. V miru sem se usedla k večerji, potem še malo poklepetala z družino in ura je bila pol dvanajstih, ko sem se končno odločila spopasti se z izzivom. Kmalu, pravzaprav 20 minut po začetku pakiranja, mi je postalo jasno, da ima izziv prav tako namen, da se spopade z mano, in da me namerava celo premagati. Ko sem uspela stlačiti v svoj mali, priročni kovček vse, kar sem potrebovala, vključno z rjuho in prevleko za odejo (Veronique je v mailu povedala, da »Priscillini starši ne častijo ničesar, niti skret papirja ne«), sem ga morala le še zapreti.

Najprej sem poskusila z dobro staro metodo prepričevanja kovčka, da bi bilo dobro, če bi mi naredil uslugo in se zaprl. Potem sem se nanj usedla, na koncu pa sem besno skakala po njem, vendar je nepreklicno ostal odprt. Ni mi preostalo drugega, kot da obupam nad malim kovčkom in se polastim ogromnega kufra, ki je sicer načeloma v lasti moje mame. Ta je tudi mojo tokratno izposojo pospremila z besedami »Pazi nanj, in če ga umažeš/spraskaš, je tvoj!«. Ob prestavljanju polovice oblačil iz moje omare iz enega kovčka v drugega se je spet izkazalo za resnično dejstvo, da naša družina potrebuje kovček, ki bi bil po velikosti nekje med prvo in drugo izbiro. V mali kovček ni šlo nič, v velikem pa so se moje stvari kar izgubljale in ostalo je neznosno veliko prostora. Nisem se hotela ukvarjati z vprašanjem, ki je sicer viselo nad mano, pa sem ga uspešno odganjala, in sicer kako bom to zverino prestavljala z vlaka na vlak in koga vse bom morala podkupiti, da mi bo kovček na daljših vožnjah pomagal spraviti na polico in z nje. Čeprav je bilo kovček napol prazen, je bil zaradi svoje velikosti že sam po sebi precej težak.

Moški, ki naj bi se sicer skozi tisočletja oblikovali v kavalirsko vrsto z mačovskim pridihom, so v zadnjem času žal v večini mutirali v tako sorto moških, ki v kopalnici porabijo več časa kot povprečna ženska, obleke pa so na njihovem seznamu tem za pogovore pogosteje, kot sta bila prej pivo in nogomet. Zato sem se bila prisiljena že v mislih zatekati samo k lastnim mišicam, v najboljšem primeru pa sem lahko računala na pomoč svojih sopotnic. Čeprav se je ženska moč v zgodovini velikokrat izkazala za usodno in precej bolj tok zgodovine spreminjajočo kot moška, sem ob dvigovanju svojega kovčka resno podvomila, da so imeli zgodovinarji v mislih fizično moč, možno pa je seveda tudi, da se v tem pogledu pojavljam kot mutant svoje vrste in da so vsa ostala dekleta popolnoma sposobna vse postoriti sama. Ob takih razmišljanjih so se obleke kar same pakirale v kovček, potem pa si je bilo seveda treba še umiti glavo in se nasploh popolnoma olepšati, saj baje nobeno dekle, ki da kaj nase, ne potuje neurejeno. Ob daljših poletih z avioni, pa tudi vožnjah z vlaki in avtobusi človek počasi dojame, zakaj to dejstvo drži. Ne glede na ves trud ob prihodu na cilj v vsakem primeru izgledaš kot strašilo, ki ni niti približno podobno ničemur/nikomur. Spat sem šla posledično prepozno (čeprav bi se z nekaterimi blogerji dalo debatirati tudi o tem, kaj pravzaprav je prepozna ura za spanje ).

(Slikici to pot predstavljata tipično bruseljsko arhitekturo, čeprav po zapisih sodeč v Bruslju sploh še nismo. Kaj morem, od doma slik pač nimam )

Ruby Wax: “There’s no such thing as a chick with brains and boobs. It simply doesn’t exist.”

Zakaj? Sama poznam kar par deklin, ki imajo oboje. Zdaj pa ne vem, pri kateri od obeh komponent blefirajo. Če verjamemo Ruby Wax, pri eni morajo.

(pripis: Izjava je zapisana po spominu, če kdo ve točno verzijo, se priporočam, ker je ona to povedala precej bolje kot jaz. )

(Manjše opozorilce, dodatek, napotek, kar hočete: moje sopotnice niso ušle iz kakšne države, kjer bi za potrebe svojega poklica rabile umetniška imena. Preimenovala sem jih v skladu z varstvom osebnih podatkov (”Pa dej, če že pišeš, si vsaj imena zmisl, da nas ne bodo čist vsi spoznal!”), da pa si mi ne bi bilo treba sami izmišljevati novih imen, ki bi zaradi mojega pomanjkanja domišljije gotovo izpadla še bolj grozno, sem skočila na že nekoč prej omenjeno stran z norimi testi, našla “What Very Uncommon Name Should You Have?” in zvezda se je rodila. No ja, rodile so se Priscilla, Wilhelmina, Jeanetta, Veronique in Isadora, Faviolo pa potrebujemo samo za pojasnjevanje ozadja. Vse ostalo je res. Je bilo res.)

_______________________________________________________

Potovanje v Bruselj se je v naših glavah začelo porajati že dolgo pred dejansko uresničitvijo. Na pikniku, za katerega je prostor velikodušno posodila Faviola, rojstni dan pa je dejansko praznovala Jeanetta, je Priscilla objavila novičko o svoji selitvi v Belgijo. Večina nas je to sicer že vedela, nekateri pa so bili vseeno prav šokantno presenečeni. Pijača je naredila svoje, predvsem pri prej omenjeni selivki, ki nas je pozneje (pač v skladu s popito količino alkohola) povabila v svoje stanovanje, v katerem 14 dni ne bo nikogar razen nje. Seveda smo se vse navdušeno strinjale, vse do konca večera pa je poleg veselja obstajal tudi kanček dvoma. »A misliš, da se bo Priscilla tega vsega jutri spomnila?« me je vprašala Isadora, tik preden smo šle spat. Močno sem dvomila v to, priznam. Vendar se poleg navdušenja nad pijačo, ki se je naslednje jutro sprevrglo v čustvo gnusa do vsega, kar že na daleč smrdi po alkoholu, pri Priscilli ni nič spremenilo. Še vedno je vztrajala, da lahko pridemo in da si pravzaprav želi, da pridemo. Prav, pa gremo. Vse je bilo sicer še rahlo zadimljeno in zavito v meglico, iz katere so se jasneje izrisovale podobe denarja, ki ga nobena od nas ni imela prav pretirane količine, in staršev, ki bodo morda želeli svoje bodoče študentke gledati doma vsaj še nekaj časa, preden dokončno ne odletimo iz gnezdeca in jih (vsaj takšno je njihovo mnenje) dokončno pozabimo. Pa vseeno je tudi v tem primeru obveljal pregovor »Where there’s a will, there’s a way« in nihče (!) ni nasprotoval ideji. Nasprotno, vsem se je zdela krasna priložnost, da spoznamo svet, uživamo počitnice in se sprostimo. Nismo se utegnile dlje časa ukvarjati z globljimi razlogi, ki so botrovali nenadni spremembi njihovega razpoloženja, začele so se priprave.

Prva težava je bil način potovanja. Jeanetta in Veronique sta teden pred prihodom v Bruselj uživali v Španiji, zato sta imeli urejen prevoz iz Španije direktno v Bruselj. Ostalim trem, ki smo dneve odštevale kar doma, pa je preostalo nešteto prevoznih sredstev, katerih količina pa se je postopoma skrčila, ko smo izločile vsako možnost, zaradi katere bi nam bilo lahko med, pred ali po vožnji neprijetno. Letala me že od nekdaj navdajajo z neprijetnim občutkom nemoči (podobnim, kot ga opisuje Branko Gradišnik v svoji knjigi Strogo zaupno na Irskem), zato sem se letenju sama na vsak način želela izogniti. Vendar je letalo, še posebej kakšno izmed letal cenejših prevoznikov, občutno boljša izbira kot vlak, za katerega človek ponavadi plača bajno več denarja, potuje pa enako udobno. Zato sem se odločila za prilagoditev, kar sicer ni ena od mojih glavnih značajskih lastnosti, vendar mi je bilo jasno, da v tako veliki skupini nikoli ne bo vse potekalo točno tako, kot si bom zamislila. Pa smo se lotili prilagajanja, ki se je (kakšno presenečenje) na koncu vseeno obrnilo v mojo korist. Poceni letalo je v Bruselj letelo samo iz Benetk. Naš edini način, da pridemo v Benetke, je bil vlak (nobena od nas še ni zbrala dovolj volje, da bi se prijavila na vozniški izpit), za katerega bi skupaj z letalom plačali isto ali celo še višjo ceno kot samo za vlak. Naš razpoložljivi proračun žal ni bil (in, še bolj žal, še vedno ni) niti približno podoben tistemu, ki ga imata v lasti Bill Gates ali Donald Trump, zato sva se v sredo pred odhodom z eno od mojih prijateljic (druga je uživala v družinskem oddihu na morju) pojavili na informativnem okenčku Slovenskih železnic z željo, da pridemo v Bruselj najhitreje in najceneje, kar se da.

Prijazna uslužbenka, ki naju je prvih nekaj sekund gledala precej nezaupljivo (v primerjavi z vsemi ostalimi mladimi, ki so sedeli v isti pisarni in za katerimi je bilo, po njihovem izgledu sodeč, že kar nekaj potovanja po raznih čudaških delih Evrope, sva vseeno izgledali preveč čisto in urejeno, da bi dejansko želeli potovati z vlakom), je hitro našla najboljšo možno povezavo. Kljub temu, da je vključevala 3 prestopanja v eno smer (Ljubljana - Beljak - München - Frankfurt - Bruselj) in prav tako 3 prestopanja v drugo smer (Bruselj - Köln - München- Salzburg - Ljubljana), je bila najugodnejša in predvsem edina, pri kateri nam ni bilo treba potovati čez noč. Moja lanskoletna francoska izkušnja, pri kateri sem celo noč na vlaku Ljubljana-Zürich presedela in v svojih rokah tiščala nahrbtnik, ker me je bilo enostavno preveč strah, da mi bi kdo kaj ukradel, da bi lahko spala, je bila še preveč živa in zato sta me bili pripravljeni poslušati tudi obe moji sopotnici. Taka previdnost je verjetno odvisna od vsakega posameznika (Jeanetta, na primer, se je lani po istem potovanju z vlakom zbudila krasno spočita, jaz pa sem še ves dan hodila po svojih podočnjakih), ker pa obe dekleti spadata kvečjemu med bolj previdne od mene, ni bilo bojazni, da bi se katerikoli izmed njiju zahotelo tovrstne pustolovščine. Rešeno je bilo torej vprašanje potovanja, vsaka je plačala malce več kot 170€ (če smo popolnoma natančni, 170.26€) za povratno karto, ostalo je samo še pakiranje, ki bi si zaradi svoje kompliciranosti zaslužilo posebno poglavje. In si ga tudi bo.

(Sliki prikazujeta jutranji pogled z balkona, za boljši začetni občutek )

Life is only as good as you make it.

Zakaj? Danes sem se imela blazno fino, ampak za to nisem odgovorna popolnoma izključno sama. Zato hvala vsem prisotnim (ne bom vas naštevala, itak veste, kdo ste ) za lep večer!

Dodano pozneje: Naslednjič obljubim, da se za naslednji dan ne bom menila za tako grozno zgodnje izlete, da si bom lahko vzela več časa

…je napadla neka zadeva, ki se ji nestrokovno reče “spuščen lok”. Zadeva zgleda tako nekako kot Benetke. Now you see them, now you don’t, ker so že pod vodo. Bojda gre za to, da se ti mišice v stopalu začnejo posedati zaradi prevelike količine napora, ki ga usmerjaš nanje (my guess je, da je to pri meni ples). Fora je v tem, da včasih boli kot hudič in včasih sploh/skoraj ne, nikoli pa ne znam pravilno stopit. Seveda pa ne pride v poštev, da bi za nekaj časa nehala plesati, ker upam, da bo minilo samo od sebe. Vem, naivno.

Torej, tisti, s katerimi se danes vidimo…I’ll be the limping one

Današnji naslov je mičkeno bolj poetičen. Da dokažem, da so se štiri leta latinščine na klasični gimnaziji vseeno izplačala in da niso bila samo nadomestilo za dve leti brez biologije, fizike in kemije. Čeprav bi bilo rahlo žalostno, če bi bil ta pregovor edina latinska stvar, ki mi je ostala v glavi.

Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tega nikoli nisem verjela in nikoli nisem hotela razmišljati o tem, da bom na življenje kdaj gledala drugače. Saj vendar ostajam isti človek, zakaj bi bile moje misli torej drugačne? Vsakič, ko mi je kdorkoli rekel “boš videla, čez XY let boš na to gledala drugače”, sem si mislila Ja. Itak. Zakaj že?? Ampak zgleda, da je to samo še eno izmed tistih dejstev, ki jih mora človek sprejeti. Ker tako pač je, kot sprejmemo dejstvo, da se Zemlja vrti okoli Sonca, da risanke ne bodo nikoli več tisto, kar so bile v našem otroštvu in da je Daniel Craig, kakorkoli krompirjeglav naj bi že bil, naslednji James Bond. Glede vseh teh zadev se pač ne da storiti ničesar.

Ampak nimam namena pisati o risankah in krompirju, prisežem. Back on track. Hotela sem samo na kratko pobluziti o temle spreminjanju časa in nas. V prvem letniku gimnazije sem mislila, da je svet moj. Dol mi je viselo za šolo, ker je bilo pač veliko bolj kul imeti bedne ocene in se delati, da ti je vseeno, čeprav sem na račun matematičnih inštrukcij, ki so mi jih naložili moji obupani starši (potem, ko pač nič več drugega ni pomagalo), zamudila kar nekaj žurov. Damn, zamudila sem celo edinstveno priložnost, da bi bila manekenka! Resno. Spomnim se, kako je k meni pristopila tista model seeker-ka in me povabila na avdicijo, kasneje, ko so me izbrali, pa še na tečaj manekenske hoje. In to večkrat, ampak naneslo je tako, da sem imela ob vsakem predvidenem terminu za tečaj kakšen šut. Najverjetneje pri matematiki, lahko pa tudi kje drugje, odvisno od dneva. Pa so zlati starši rekli Ne, najprej popravi ocene. Joooooj, kako sem jim zamerila. Enkrat cel teden nisem govorila z njimi. Če pa zdaj pogledam nazaj, se mi to zdi brezveze. Do sedaj bi verjetno izgubila veselje za manekenstvo in predvsem priložnost, da preživim nekaj časa tudi sama. Še brez veleuspešne manekenske kariere sem doma samo zvečer in tudi brez vseh castingov se prijateljice in prijatelji, predvsem pa fant, pritožujejo, da nimam dovolj časa zanje. Dobra odločitev torej. Na nek način sem staršem celo hvaležna, čeprav sem takrat mislila drugače. (Got it? Moje mišljenje SE spreminja, primer #1.)

Da vam bo prihranjeno podrobno branje opisa vsake spremembe mojih misli (ker je bilo teh kar nekaj, veliko preveč, da bi se mi dalo takole natančno razglabljati o vseh), jih bom samo nanizala. Na kratko.

• Včasih sem mislila, da sta zbirki Pet prijateljev in Baletni copatki najboljša stvar po narezanem kruhu in lahko bi jih brala po več mesecev skupaj. In sem tudi jih.
• Ko sem bila majhna, sem mislila, da za šivanje človek ne potrebuje šivanke, ampak je dovolj samo, če skozi že narejene luknjice v čevlju napeljuje vezalke. Temu sem rekla šivanje. Verjetno iz tega sledi tudi moja siceršnja nespretnost pri ročnih delih.
• Nekoč sem pustila tipa, s katerim sem se dobila na prvem zmenku, čakati na avtobusni postaji z izgovorom, da je moji kolegici slabo. Seveda nisva prišli nazaj, tega pa danes ne bi ponovila niti v sanjah.
• Nikoli nisem marala oliv, dokler jih nisem nekoč dejansko poskusila. Zdaj jih obožujem in bi jih lahko pojedla cel lonec.
• Ob pogledu na svojo garderobo iz 1. letnika me oblije srh. Nosila sem zadeve, ki niti malo niso pasale skupaj in so bile povrh vsega še čudne barve. Jak.
• Na vsak način sem si hotela kupiti sestavljanko s sliko popolnoma belega psa in popolnoma črnega mačka na popolnoma beli podlagi. Odločitev obžalujem, sestavljanka pa je še vedno doma.

Takih zadev je še in še in še. In še. Če koga zanima še več, me spomnite, vam povem še kaj. Ampak veste, kaj je najbolj smešno pri vsem tem?
Da tudi tako, kot razmišljam ZDAJ, ta trenutek, ne bom razmišljala dolgo. Ne glede na to, kaj si mislim o tem.

Lahko noč!