C’est tout ce que j’aime!

(Manjše opozorilce, dodatek, napotek, kar hočete: moje sopotnice niso ušle iz kakšne države, kjer bi za potrebe svojega poklica rabile umetniška imena. Preimenovala sem jih v skladu z varstvom osebnih podatkov (”Pa dej, če že pišeš, si vsaj imena zmisl, da nas ne bodo čist vsi spoznal!”), da pa si mi ne bi bilo treba sami izmišljevati novih imen, ki bi zaradi mojega pomanjkanja domišljije gotovo izpadla še bolj grozno, sem skočila na že nekoč prej omenjeno stran z norimi testi, našla “What Very Uncommon Name Should You Have?” in zvezda se je rodila. No ja, rodile so se Priscilla, Wilhelmina, Jeanetta, Veronique in Isadora, Faviolo pa potrebujemo samo za pojasnjevanje ozadja. Vse ostalo je res. Je bilo res.)

_______________________________________________________

Potovanje v Bruselj se je v naših glavah začelo porajati že dolgo pred dejansko uresničitvijo. Na pikniku, za katerega je prostor velikodušno posodila Faviola, rojstni dan pa je dejansko praznovala Jeanetta, je Priscilla objavila novičko o svoji selitvi v Belgijo. Večina nas je to sicer že vedela, nekateri pa so bili vseeno prav šokantno presenečeni. Pijača je naredila svoje, predvsem pri prej omenjeni selivki, ki nas je pozneje (pač v skladu s popito količino alkohola) povabila v svoje stanovanje, v katerem 14 dni ne bo nikogar razen nje. Seveda smo se vse navdušeno strinjale, vse do konca večera pa je poleg veselja obstajal tudi kanček dvoma. »A misliš, da se bo Priscilla tega vsega jutri spomnila?« me je vprašala Isadora, tik preden smo šle spat. Močno sem dvomila v to, priznam. Vendar se poleg navdušenja nad pijačo, ki se je naslednje jutro sprevrglo v čustvo gnusa do vsega, kar že na daleč smrdi po alkoholu, pri Priscilli ni nič spremenilo. Še vedno je vztrajala, da lahko pridemo in da si pravzaprav želi, da pridemo. Prav, pa gremo. Vse je bilo sicer še rahlo zadimljeno in zavito v meglico, iz katere so se jasneje izrisovale podobe denarja, ki ga nobena od nas ni imela prav pretirane količine, in staršev, ki bodo morda želeli svoje bodoče študentke gledati doma vsaj še nekaj časa, preden dokončno ne odletimo iz gnezdeca in jih (vsaj takšno je njihovo mnenje) dokončno pozabimo. Pa vseeno je tudi v tem primeru obveljal pregovor »Where there’s a will, there’s a way« in nihče (!) ni nasprotoval ideji. Nasprotno, vsem se je zdela krasna priložnost, da spoznamo svet, uživamo počitnice in se sprostimo. Nismo se utegnile dlje časa ukvarjati z globljimi razlogi, ki so botrovali nenadni spremembi njihovega razpoloženja, začele so se priprave.

Prva težava je bil način potovanja. Jeanetta in Veronique sta teden pred prihodom v Bruselj uživali v Španiji, zato sta imeli urejen prevoz iz Španije direktno v Bruselj. Ostalim trem, ki smo dneve odštevale kar doma, pa je preostalo nešteto prevoznih sredstev, katerih količina pa se je postopoma skrčila, ko smo izločile vsako možnost, zaradi katere bi nam bilo lahko med, pred ali po vožnji neprijetno. Letala me že od nekdaj navdajajo z neprijetnim občutkom nemoči (podobnim, kot ga opisuje Branko Gradišnik v svoji knjigi Strogo zaupno na Irskem), zato sem se letenju sama na vsak način želela izogniti. Vendar je letalo, še posebej kakšno izmed letal cenejših prevoznikov, občutno boljša izbira kot vlak, za katerega človek ponavadi plača bajno več denarja, potuje pa enako udobno. Zato sem se odločila za prilagoditev, kar sicer ni ena od mojih glavnih značajskih lastnosti, vendar mi je bilo jasno, da v tako veliki skupini nikoli ne bo vse potekalo točno tako, kot si bom zamislila. Pa smo se lotili prilagajanja, ki se je (kakšno presenečenje) na koncu vseeno obrnilo v mojo korist. Poceni letalo je v Bruselj letelo samo iz Benetk. Naš edini način, da pridemo v Benetke, je bil vlak (nobena od nas še ni zbrala dovolj volje, da bi se prijavila na vozniški izpit), za katerega bi skupaj z letalom plačali isto ali celo še višjo ceno kot samo za vlak. Naš razpoložljivi proračun žal ni bil (in, še bolj žal, še vedno ni) niti približno podoben tistemu, ki ga imata v lasti Bill Gates ali Donald Trump, zato sva se v sredo pred odhodom z eno od mojih prijateljic (druga je uživala v družinskem oddihu na morju) pojavili na informativnem okenčku Slovenskih železnic z željo, da pridemo v Bruselj najhitreje in najceneje, kar se da.

Prijazna uslužbenka, ki naju je prvih nekaj sekund gledala precej nezaupljivo (v primerjavi z vsemi ostalimi mladimi, ki so sedeli v isti pisarni in za katerimi je bilo, po njihovem izgledu sodeč, že kar nekaj potovanja po raznih čudaških delih Evrope, sva vseeno izgledali preveč čisto in urejeno, da bi dejansko želeli potovati z vlakom), je hitro našla najboljšo možno povezavo. Kljub temu, da je vključevala 3 prestopanja v eno smer (Ljubljana - Beljak - München - Frankfurt - Bruselj) in prav tako 3 prestopanja v drugo smer (Bruselj - Köln - München- Salzburg - Ljubljana), je bila najugodnejša in predvsem edina, pri kateri nam ni bilo treba potovati čez noč. Moja lanskoletna francoska izkušnja, pri kateri sem celo noč na vlaku Ljubljana-Zürich presedela in v svojih rokah tiščala nahrbtnik, ker me je bilo enostavno preveč strah, da mi bi kdo kaj ukradel, da bi lahko spala, je bila še preveč živa in zato sta me bili pripravljeni poslušati tudi obe moji sopotnici. Taka previdnost je verjetno odvisna od vsakega posameznika (Jeanetta, na primer, se je lani po istem potovanju z vlakom zbudila krasno spočita, jaz pa sem še ves dan hodila po svojih podočnjakih), ker pa obe dekleti spadata kvečjemu med bolj previdne od mene, ni bilo bojazni, da bi se katerikoli izmed njiju zahotelo tovrstne pustolovščine. Rešeno je bilo torej vprašanje potovanja, vsaka je plačala malce več kot 170€ (če smo popolnoma natančni, 170.26€) za povratno karto, ostalo je samo še pakiranje, ki bi si zaradi svoje kompliciranosti zaslužilo posebno poglavje. In si ga tudi bo.

(Sliki prikazujeta jutranji pogled z balkona, za boljši začetni občutek )

 

Objavljeno v 24.09.2007 ob 16:38 in zapisano pod (Z)mešano, Voyage voyaaaageeeeee .