C’est tout ce que j’aime!

Pospravljanje sobe je opravilo, ki se ga generalno lotim približno enkrat na leto. Letos je ta “enkrat” očitno danes. In ob tem ne morem ne razmišljati (razmišljanje je opravilo, ki ga redno prakticiram od takrat, ko sem kot čisto majhna punčka ugotovila, da ne boli).

Našla sem tisoč stvari, ki jih pravzaprav nisem hotela najti. Vsaj ne danes. Ker me ob vseh listkih, spominčkih, karticah, darilcih in podobnem napade celotno leto 2007. In potem hočem narediti letni obračun, ugotoviti, kaj sem in kaj nisem, pa ne morem, ker je vsega tega preveč. Gledam kartice tistih ljudi, ki ne bodo nikoli več govorili z mano na enak način, ker smo postali preveč različni in preveč odtujeni. Vmes so tudi kartice tistih, ki ne bodo več govorili z mano. Sploh, čeprav v odnosu do njih nisem ničesar naredila narobe. Preveč so ponosni, jaz pa tudi. In za to mi ni niti najmanj žal.
Letos sem ugotovila, kdo je in kdo ni. Za to sem porabila preveč časa in preveč živcev. In naslednje leto ne bo tako. Naslednje leto bom počela točno tisto, kar se mi bo zdelo prav, še bolj jasno povedala to, kar si mislim, in se smejala, če se mi bodo stvari zdele smešne. Jokala pa ne bom, ker to preverjeno ne pomaga. Poslušala bom samo tiste ljudi, katerih mnenje mi kaj pomeni. Ne sekirajte se, če vas ni med njimi, ker je takih malo. Ja, tudi sama sem včasih mislila, da jih je več. In ne bom poslušala tistih, ki bodo rekli, da nečesa ne morem ali ne smem. Ker napačnih odločitev očitno ni, napačni so samo trenutki.

In držala se bom “nasvetov” refrena spodnje pesmi.

Vam pa želim lepo praznovanje novega leta, ne glede na to, kje boste. Srečno!

Ta objava bi bila strašno primerna za Irenino rubriko “oko sokolovo”. Ampak jaz si nisem mogla pomagat, bilo je smešno. No ja…meni še vedno je.

Revija (ne, ni ista kot prejšnjič) je dobro poznana, odlično brana in namenjena predvsem ženskam. Ampak vseeno ponujajo “tanga hlačke Lisca” bralcem, ne bralkam. Če s tem poskušajo doseči to, da se bo njihova ciljna publika zaradi zastonj talanja ženskih spodnjih gatk kaj povečala in razširila tudi na moški del slovenske populacije, mislim, da so zgrešili point.

Lahko pa poskušajo rešiti novoletne zagate moških, za kar jih v imenu vseh žensk, katerih moški nimajo idej za kupovanje daril (drznem si govoriti v njihovem imenu, sama imam srečo), pogumno pozdravljam. Kaj je boljšega? Bralcu podariš dvoje gatk, lepo jih zavije in si prisluži lupčka. Krasno!

I better go to bed.

Novo leto, ki je na poti, obljublja nove začetke, nova dejanja in nova pričakovanja. Zato je, gledano z mojimi očmi, počasi napočil čas tudi za novo zvezo. Novo razmerje. Marsikomu od vas se bo to slišalo kruto in brezčutno od mene, vendar verjemite, da sem dobro premislila. In se odločila, ne glede na prepričevanja družine, naj tega ne storim. Tudi prejšnji me je poskušal s prikrivanjem dejstev in lažmi prisiliti v to, da bi ostala. Nekateri pravijo, da se hitro naveličam stvari. Da me bo minilo, tako kot me je že neštetokrat. Da si bom premislila, ko bom ugotovila, da sem imela prej vse, kar sem potrebovala. Jaz pa pogumno korakam v svet z novim…

…naročniškim paketom, that is.

Najin get-together, ki se je zgodil danes zelo zelo zgodaj zjutraj (ali zelo zelo pozno ponoči prejšnjega večera, odvisno, kako gledaš na stvar), se je začel z manjšim spodrsljajem.
Odločila sem se počakat in ostat pokonci, kljub temu, da ni bilo napovedanih nobenih daril in dedkov Mrazov. Samo tako, da vidim, če dela ali ne. Itak mora delat. Ker so rekli, da bo. Ob pol enih se mi je zablokirala stara simka. Super, prvi korak izpolnjen. Zdaj jo moram samo še zamenjat z novo, pa bo. Proces menjave je sicer potekal dokaj gladko. Če odštejem to, da sem si pri odpiranju telefona zlomila noht, ki že prej ni zgledal ne vem kako idealno, in se popraskala s tahrapavim delom po prstu. Ženske in tehnika, I say. Potem sem jo vstavila narobe obrnjeno in se blazno čudila, zakaj mi telefon javlja, da je ni not, če pa jaz vem, da je. Ampak…ko sem rešila tudi ta misterij, je telefon veselo zapojčkal in se prižgal. Hura! Ça marche!

Potem sem šla brskat po imeniku. In doživela prvi manjši šok. V imeniku sem imela blazno nekih cifer raznih odzivnikov, avtomatskih odzivnikov in SOS številk, ki so dosegljive kar naprej. In tetino številko, ker sem jo pač očitno po nesreči shranila na telefon. In … nič drugega. Nikogar drugega, pravzaprav. Bila sem v situaciji brez kakšnega uporabnega izhoda. Vse telefonske številke sem imela spravljene na stari simki, do katere pač nisem mogla, ker je bila blokirana. Z namenom, da lahko uporabljam novo simko, na kateri nimam nikogar. Če rabim koga za pogovarjat se z njim, lahko torej morim nonstop dosegljivemu odzivniku. In teti. Hura.

Potem mi je za sladki greh na smetani kolegica sporočila, da ne obstajam. Kako ne obstajam?? Ljudem ne pustim niti, da mi govorijo, kaj lahko in česa ne, mi bo pa telefonski glasek govoril, da ne obstajam?! Hotela sem se razpenit, pa me je pomirila. Da samo moja cifra ne obstaja. Kar me ni pomirilo do take mere, da bi šla spat. Mora obstajat, če vem, da obstaja! Pa sem jaz klicala njo. In sem se ji izpisala na ekrančku. S svojo staro cifro vred. Z obratne smeri pa še vedno nisem obstajala, ne glede na karkoli. In sem začela odkrivat uporabno vrednost vseh tistih številk v svojem imeniku. Pa gremo. Dosegljivi 24 ur na dan? Prove it. (Ura je bila tam okrog pol dveh.)

Potem pa…trpljenje telefonskih tajnic. “Trenutno ni nobenega prostega operaterja. Vaš klic bomo prevzeli takoj, ko bo mogoče.” Nekaj časa je nek razglašen zborček prepeval “Joy to the world“, kar ni zbudilo ne vem kakšnega joya v mojem srčku, potem je začelo “pomirjujoče” šumenje morja, ki je samo še bolj poglobilo moj princip, da imam rajši bazene. In na vsake toliko časa se je oglasil nek tip, ki mi je povedal tisto, kar sem že sama dojela. Da se noben ne more ukvarjat z mano, ker se vsi ukvarjajo z nekom drugim. Po nekaj časa se je celo njemu zazdelo, da je moje čakanje brezpredmetno, in mi je ponudil, da me pokliče nazaj. Če pritisnem 1. Pa se nisem pustila odgnat. Trmica, kaj naj. Itak nisem mogla spat.
Po treh poskusih, od katerih je najdaljši trajal okoli 10 minut, se je oglasila oseba. Prava, živa, netajnična oseba, ki ji je bilo ime Nina in je bila slišat blazno prijazna. “A ste že probala ugasnit telefon?” Blont moment. Zakaj se tega nisem sama spomnila? Prihranila bi si par kitic božične pesmice (ki jih imam v tem času že kar lepo polno glavo), nekaj obvestilc tistega tipa, pa še njej bi prišparala ukvarjanje z mano. Ups. “Ne, nisem…bom. Hvala. Uhm…am…nasvidenje.”

In…deluje. Edino imenika še vedno nimam. Zato potrpežljivo čakam, da si prigrebem nazaj vaše cifre s tem, da me pokličete. Javila se bom verjetno rahlo ofenzivno/defenzivno, ker ne poznam nikogar (moj imenik trenutno šteje 4 osebke in info številko, za katero se je izkazalo, da je kar uporabna), ampak ko bom slišala vaš glas, vas bom spoznala. In potem bom prijazna. Obljubim! In na tem mestu bi se rada zahvalila gospe na drugi strani, ki se je potrpežljivo ukvarjala z mano tudi ob tako pozni uri in tudi zaradi tako butaste zadeve. Hvala.

Nazdravljam srečno začetemu razmerju, za katero upam, da bo prineslo veliko veselja obema in da bo trajalo…

Letos sem imela plemenite ideje za novoletna voščila. In vse skupaj in vsaka posebej so nekako propadle. Hotela sem delat homemade kartice, pa nisem našla časa. Hotela sem pošiljat okrog vesele, božičnonovoletno nastrojene maile, pa mi je bila ideja sunjena. Od par različnih ljudi. Čisto na koncu sem se iz principa hotela narest Francoza (uhm…Francozinjo) in se delat, da prazniki in novoletne počitnice ne obstajajo in da ne vem, kaj to pravzaprav je, pa se to nekako ne sklada z mojim prazničnoljubnim karakterjem. Torej…je situacija zdaj taka. Imam še natanko 21 minut, da vam zaželim in izpovem vse, kar vam nameravam povedati, ker po polnoči (torej po božičnem večeru) želje za lepo preživet Božič nekako izgubijo svoj namen.

V letu 2008 vam želim:
- čimveč smeha in čimmanj mulastih momentov
- veliko sreče v krogu tistih, okoli katerih želite biti srečni
- sposobnost, da prepoznate prave prijatelje od ljudi, s katerimi se ne splača zapravljati časa
- uspeh na vseh področjih, ki se jih lotite
- ljubezen, ki vas bo vsak dan na novo navdušila
- veliko vsega tistega, kar vam je všeč…

…in, last but not least, navdih za pisanje. Da bomo lahko še naprej uživali ob branju vaših blogov, se razume

(6 minut do simboličnega/ponovnega/obletnice Jezuščkovega rojstva. Dobra sem…)

Vesel Božič in lepo leto 2008!

vir

Mešanica komentarja in dolgo nazaj izrečene “neupaš” fore spodbuja tole objavo. Za vse zagrete feministke, ki me nameravate poiskat, me nadret in popljuvat…najprej preberite. Potem pa prosim, think it over. Christmas spirit pa to.

Feminizem se mi ni od vedno zdel zgrešen princip. Sploh ne. Do neke mere se celo strinjam z njim. Vendar ta mera sega daleč v preteklost. V konec 19. in začetek 20. stoletja, ko se ženska ni smela sama premakniti, če ji tega njen (ali katerikoli pač) moški ni dovolil. Ko je bilo nezaslišano, da je ženska sploh pomislila na to, da ne bi igrala samo vloge gospodinje, ampak počela tudi kaj zase, in ko je bilo enostavno pričakovano, da ženska s svojimi petnajstimi rokami (ki jih, seveda, ni imela in jih še vedno nima) konstantno kuha, pospravlja, lika, pere, pazi na otroke, peče piškotke, riba tla in… skrbi za moža. Ki je medtem sedel na kavču, bral časopis in bil neznosno nezadovoljen s tem, da žena nima časa (in volje in rok in nog) še za kaj drugega.
Feminizem v tistem obdobju se mi je zdel smiseln in popolnoma racionalen. In popolnoma se zavedam, da ženske v moderni dobi ne bi imele enakega statusa, kot ga imamo zdaj, če ne bi bilo tistih feministk. Ker je bila v preteklosti enakost žensk utopija. V preteklosti…

Zdaj je zgodba drugačna. Vsaj na mikro nivoju. Če za trenutek pustimo ob strani tiste države, ki pač še niso dojele pomena besedne zveze human rights in z ženskami ravnajo kot s smetmi. Tam so ukrepi nujno potrebni. Se strinjam. Ampak v normalni, civilizirani družbi 21. stoletja ne bi smelo biti enako, pa vseeno je. Ženske se same postavljajo na nivo, ki je enak moškemu, pa vendar se najdejo take, ki trdijo, da nam je grozno hudo. Pravzaprav me niti ne zanimajo razlogi, vzgibi in nazori, ki feministke vodijo v to, da norijo čez moški svet. Vse dokler se one ne vtaknejo v moje razloge, vzgibe in nazore za to, da tega pač ne počnem, in me ne znervirajo s tem.

vir

Večkrat od več različnih ljudi slišim, da se obnašam kot predpražnik. Baje sem preveč podložna moškim. In jim puščam preveč svobode. In kako, za vraga, me lahko ne motijo seksistične pripombe, ki letijo na moj račun? Zakaj se jim smejim skupaj z njimi in zakaj ne grem jokat v kot? Zakaj se pravzaprav smejim katerikoli šali, ki leti na račun moje inteligence, barve las (v mojih blont časih je bilo tega še več) in izgleda? Zakaj se ne borim za to, da bi morala imeti več pravic, in zakaj predsedniških volitev v Ameriki ne presojam po tem, ali zmaga ženska ali moški? Ker vse to je bistveno. Vse to me očitno dela slabšo osebo. Slabo je tudi to, da prevečkrat priznam moški princip kot pravilen. Ker bi, verjetno, samo zaradi svojega spola morala potegniti z ostalimi deklinami.

Sama pri sebi pa pač vem, da ni tako. Vem, da je včasih bolje požreti kakšno pripombo, se smejčkati in na ta način doseči veliko več, kot bi dosegla s protimoško nastrojenim govorom. Ne počutim se zatirano, nesposobno ali kako drugače prikrajšano zato, ker sem ženska. Nasprotno, včasih to dojemam kot veliko prednost. In ne sekiram se (preveč ), če včasih nimam prav. Ker vem, da prav in narobe nista odvisna od spola, ampak od posameznika. In dokler mi zna ta utemeljiti tisto, kar zagovarja, mi je vseeno, če je moški, ženska, ameba ali deževnik.

Za tole objavo se je treba zahvalit moji sestri, ki me je danes v odhajajoče-letečem stanju seznanila s sledečo ugotovitvijo, ki je prišla na njen mail. Na tem mestu bi se mimogrede rada pritožila dotični osebi, ki je pošiljala ta mail, ker ga jaz nisem dobila. Pourquoi??

Mail se je začel z nedolžno živalsko resnico, da fantki severnih jelenov izgubijo svoje rogovje jeseni, punčke severnih jelenov pa šele spomladi. Ker vsi dobro vemo, da se bliža Božič z vso norijo in vsem, kar pač spada zraven, ob omembi severnega jelena vsaj v takem času takoj pomislimo na tistega debelega prijaznega starčka, ki nosi darila. In zdaj se pojavi “the big discovery”.
Če samčki severnega jelena izgubijo rogove jeseni, vsi pa vemo, da so na slikicah vedno upodobljeni z rogovi (predpostavljajmo, da slikicam verjamemo, ker so očitno narejene po pričevanju tistih, ki so Božička in vso njegovo kramo z jelenčki, zvončki in sanmi vred videli v živo…), potem nam ostane samo ena opcija. Ki bo postavila na glavo vse dosedanje (očitno napačne in preveč idilične) predstave o Božičku.

Sanke vlečejo samičke!

Kar v bistvu po malo daljšem premisleku niti ni tako zelo šokantna novička. Samo poglejte naslednja dejstva.

1.) Darila nikoli ne zamujajo, ker so samičke točne kot urce. (Samička, ki piše ta blog, samo sebe na tem mestu izvzema iz te obsežne skupine točnih žensk. Drugače jo bo kdo drug. Ona že ve, zakaj…)
2.) V eni sami noči dostavijo darila otrokom po celem svetu. Za to nedvomno potrebuješ sposobnost multitaskinga in blazno organiziranost. In samička nikdar ne pozabi, kje ima glavo, tudi če mogoče za hipec izgleda tako.
3.) Nikoli še nismo slišali, da bi starši opravičevali neprava ali nezaželjena darila z dejstvom, da je “Božiček tisto pravo darilo izgubil”. Zakaj ne? Ker samičke pač ne izgubljajo pomembnih stvari.
4.) Božičku bi bilo smrtno dolgčas na mrzlih sankah, če bi moral imeti okoli sebe zbrane samčke, ki govorijo samo takrat, ko je to res nujno potrebno. Samičke, on the other hand, čvekajo nonstop. “Pametnih pogovorov” morda res ne more imeti, ima pa vsaj družbo in morje smeha.
5.) Nobena otroška želja ne ostane spregledana. Med drugim tudi zato, ker samičke med prebiranjem otroških pisemc ne razmišljajo o tem, s katerim od svojih sodoprstih prijateljev bodo šle na naslednje pivo in kako povedati tistemu seksi jelenčku, da druženje ob skupnem muljenju trave enostavno ni dovolj. Za to si vzamejo čas kdaj drugič.

Čakam samo še, da mi kdo pove, da je tudi Božiček v bistvu Božičkica. Potem bo marsikaj jasno.

(To torej pomeni, da je tudi Rudolf z rdečim noskom (ki je, btw, pobran od tukaj) punčka? Sem vedela, da imava še dosti več skupnega kot samo velikost, obliko in barvo nosa. )

Pa smo spet tam. Upam, da se to ne dogaja samo meni. Res upam. Ker če sem edina, ki jo lahko outsmarta štiriletnik, potem si bom takoj nehala razbijat glavo s stvarmi, ki jim očitno nisem dorasla. 2 kajli v dveh dneh, to je skoraj družinski rekord…

Včeraj, med kosilom. Kot blesava sva iskala kosmiče. Ki jim je ime Vitalis in so sestavljeni v glavnem iz vanilijevo filanih blazinic. (Teh ponavadi najprej zmanjka, in najpogosteje jih ne poje tamal, ampak jaz. To je tudi razlog, zakaj jih konkretno včeraj ni bilo več. Ampak pšššššt. ) Včeraj sem pač zato vedela, da jih ni več, še preden je sploh vprašal. Pa sem jih šla vseeno iskat z njim. In potem sva iskala. In iskala. In dialog, ki se je odvijal med tem, je bil nekako takle.

Tetka: Ni jih…a vidš da jih ni?
Tamau (rofka po vseh možnih policah): Ja pa so. Če vem da so! Zadnjič so še bli.
Tetka (zdaj že vemo zakaj rahlo osramočena): Uhm…ne…ni jih. Greva. Stoposto jih ni!
Tamau (se obrne v mamičasti pozi, ki ponavadi nakazuje na “say it again pa jih boš dobil”): A lahko malo strpnosti? Pa potrpljenja? Šuš. Jih bom sam najdu!!!

Nazaj v kuhinjo sem pomojem pricapljala kot polit cucek. In pustila strogo mamico, da zgoraj še naprej brska za kosmiči, medtem ko je poredni otrok (ki je dejansko poreden, ker je požrl vse prej omenjene kosmiče) šel sedet za mizo. Še dobro, da me ni poslal v kot.
Človek bi mislil, da se je poredni nedeljski otrok do ponedeljka česa naučil. No…pa se očitno ni. Danes sem nečaka vlekla ven iz avta, ko je ugotovil, da nima zapete bunde. In da mu jo je dedi pozabil zapet. Spet sem hotela izpast pametna, pa ni šlo.

Tamau: Lej! Dedi mi ni zapel bunde!!
Tetka (s svojim outsmarted “you’ve got so much to learn” nasmeškom): Sej si bil ves čas v avtu ne?
Tamau (zdaj očitno že rahlo naveličan svoje butaste tete): Pa medtem, ko sem se usedal V avto? Pa zdej, ko grem VEN iz avta? A boš rekla da zdej tud ni mrzlo? Še ti si zapeta!

Ker očitno ponavadi hodim okrog napol slečena?! Auč.

Mulček gre s svetlobno hitrostjo na levo. Jaz pa s še večjo hitrostjo na desno.

V zadnjih dveh dneh sem izvedela, da:

- sem pikolovska
- sem bossy
- zbijam integriteto ljudem (enemu človeku pravzaprav).

I wonder what comes next. Mogoče sem pa res zmaj. Ampak če sem, hočem biti takle zmajček.

vir

Nočko.

Dragi dedek Mraz,

it’s me again. Pišem ti, ker vem, da pričakuješ moje pismo. Čeprav si baje star in senilen. Ampak jaz tega ne verjamem. In tudi če si, dvomim, da kdaj pozabiš na tiste, ki so tako ohinsploh pridni kot jaz. Pa saj to veš. Že odkar sem bila čisto čisto mala punčka, ti pišem pisma s podobno vsebino. Le da so tista prva namigovala na to, da si blazno želim hrčka in da enostavno ne bi prenesla, če ga ne bi dobila. Pa sem. Ker hrčka nikoli ni bilo.
Najprej se mi je zdelo, da je to zato, ker se ti zdi nehumano tlačiti živega glodalca v škatlo in ga potem zavijati v papir, na koncu pa ga še prepuščati vratolomni vožnji s sankami. Konec koncev najbrž nikoli ne veš, kdaj se bo kateri od jelenov spuntal in zavil popolnoma po svoje. Če bi se to zgodilo, bi nekaj darilc najbrž padlo s sani in ubogi hrček gotovo ne bi dočakal moje torture. Da ne omenjamo tega, da si v mojem otroštvu darila itak prinesel čez noč in bi moralo moje živo darilo čakati še vsaj 8 ur, da se zbudim in ga odkrijem. V kakšnem stanju bi bil takrat, si sploh ne upam pomisliti. Zato…sem nekako stoično prenesla to, da se moja prošnja za hrčka nikoli ni uresničila. Ne zamerim ti, brez skrbi. Itak ga zdaj ne bi hotela več, kar si ti verjetno vedel.

Letos je situacija miceno drugačna. Predvsem zato, ker sem že nekaj let zapored v resni eksistencialni krizi glede darila. Najbrž to opažaš tudi sam. Kaj za vraga kupit človeku, ki ima že itak vse? Zato…pozor pozor. Za vse tiste dedke Mraze, ki me imate namen spraševati, kaj si želim, je tule seznam.

Za začetek rabim dneve z malo več urami. Tam okoli 30 na en dan bi jih bilo ravno dovolj, za malo več spanja, malo manj nervoze in malo več organiziranosti, ki je naslednja na mojem seznamu želja. V povezavi s tem se spomnim na kakšne nove uhane, ker jih pač nikoli nimam dovolj in ker so glavni razlog, zakaj moja kopalnica izgleda tako, kot da bi vanjo treščila bomba. Ker uhani ležijo povsod.
Nadalje rabim malo več denarja, ampak ker imamo s tem itak probleme vsi, tega ne štejem kot resnično pomembno novoletno željo. Delat, pa bo. Želim si, da bi normalno naredila letnik z vsem, kar paše zraven, prav tako si želim, da bi me francoska slovnica nehala preganjati v sanjah. Želim si, da bi se spokala delat izpit za avto.
Lepo bi bilo doživeti malo več snega in mraza za novo leto, da bi letos mogoče po štirih letih dejansko imela kaj od smučanja, drsanja & stuff. Želim si, da mi za dejansko novo leto ne bi bilo treba nekje, kjer bi se kajjazvemkdo grdo držal, ker se mi ne da prenašat tečnih ljudi. Že tako ali tako ne, za novo leto pa še najmanj.
Za konec rabim pa še eno leto, ki bi bilo malo bolj mirno in malo manj vrtoglavo kot leto 2007.

Kar v šoping, dragi moji

No need to run and hide
It’s a wonderful, wonderful life
No need to laugh and cry
It’s a wonderful, wonderful life…

(Black: Wonderful life)

__________________________________

Ker včasih pridejo momenti, ko si tako popolno zadovoljen sam s sabo in s potekom svojega življenja, da si enostavno ne želiš ničesar več.
Želim vam čimveč takih trenutkov