C’est tout ce que j’aime!

Mešanica komentarja in dolgo nazaj izrečene “neupaš” fore spodbuja tole objavo. Za vse zagrete feministke, ki me nameravate poiskat, me nadret in popljuvat…najprej preberite. Potem pa prosim, think it over. Christmas spirit pa to.

Feminizem se mi ni od vedno zdel zgrešen princip. Sploh ne. Do neke mere se celo strinjam z njim. Vendar ta mera sega daleč v preteklost. V konec 19. in začetek 20. stoletja, ko se ženska ni smela sama premakniti, če ji tega njen (ali katerikoli pač) moški ni dovolil. Ko je bilo nezaslišano, da je ženska sploh pomislila na to, da ne bi igrala samo vloge gospodinje, ampak počela tudi kaj zase, in ko je bilo enostavno pričakovano, da ženska s svojimi petnajstimi rokami (ki jih, seveda, ni imela in jih še vedno nima) konstantno kuha, pospravlja, lika, pere, pazi na otroke, peče piškotke, riba tla in… skrbi za moža. Ki je medtem sedel na kavču, bral časopis in bil neznosno nezadovoljen s tem, da žena nima časa (in volje in rok in nog) še za kaj drugega.
Feminizem v tistem obdobju se mi je zdel smiseln in popolnoma racionalen. In popolnoma se zavedam, da ženske v moderni dobi ne bi imele enakega statusa, kot ga imamo zdaj, če ne bi bilo tistih feministk. Ker je bila v preteklosti enakost žensk utopija. V preteklosti…

Zdaj je zgodba drugačna. Vsaj na mikro nivoju. Če za trenutek pustimo ob strani tiste države, ki pač še niso dojele pomena besedne zveze human rights in z ženskami ravnajo kot s smetmi. Tam so ukrepi nujno potrebni. Se strinjam. Ampak v normalni, civilizirani družbi 21. stoletja ne bi smelo biti enako, pa vseeno je. Ženske se same postavljajo na nivo, ki je enak moškemu, pa vendar se najdejo take, ki trdijo, da nam je grozno hudo. Pravzaprav me niti ne zanimajo razlogi, vzgibi in nazori, ki feministke vodijo v to, da norijo čez moški svet. Vse dokler se one ne vtaknejo v moje razloge, vzgibe in nazore za to, da tega pač ne počnem, in me ne znervirajo s tem.

vir

Večkrat od več različnih ljudi slišim, da se obnašam kot predpražnik. Baje sem preveč podložna moškim. In jim puščam preveč svobode. In kako, za vraga, me lahko ne motijo seksistične pripombe, ki letijo na moj račun? Zakaj se jim smejim skupaj z njimi in zakaj ne grem jokat v kot? Zakaj se pravzaprav smejim katerikoli šali, ki leti na račun moje inteligence, barve las (v mojih blont časih je bilo tega še več) in izgleda? Zakaj se ne borim za to, da bi morala imeti več pravic, in zakaj predsedniških volitev v Ameriki ne presojam po tem, ali zmaga ženska ali moški? Ker vse to je bistveno. Vse to me očitno dela slabšo osebo. Slabo je tudi to, da prevečkrat priznam moški princip kot pravilen. Ker bi, verjetno, samo zaradi svojega spola morala potegniti z ostalimi deklinami.

Sama pri sebi pa pač vem, da ni tako. Vem, da je včasih bolje požreti kakšno pripombo, se smejčkati in na ta način doseči veliko več, kot bi dosegla s protimoško nastrojenim govorom. Ne počutim se zatirano, nesposobno ali kako drugače prikrajšano zato, ker sem ženska. Nasprotno, včasih to dojemam kot veliko prednost. In ne sekiram se (preveč ), če včasih nimam prav. Ker vem, da prav in narobe nista odvisna od spola, ampak od posameznika. In dokler mi zna ta utemeljiti tisto, kar zagovarja, mi je vseeno, če je moški, ženska, ameba ali deževnik.

 

Objavljeno v 24.12.2007 ob 01:16 in zapisano pod (Z)mešano .