C’est tout ce que j’aime!

Danes sem besna.
Noreti bi morala iz popolnoma drugih razlogov, ampak resnično na jetra mi gre samo eno dejstvo.

Crknil mi je iPod.

In počasi, ampak reeeees počasi, imam dosti iPodov, iMacov in iVsega.
Njihovi zagovorniki se vedno znova izgovorijo na to, da so vsaj lepi, če že niso funkcionalni. Ja in? Saj sem jaz tudi, pa to še ne pomeni, da sem za karkoli uporabna in koristna.
Pa to sploh ni prvič, da imam s tem smotanim iPodom probleme. Začeli so se že s tistim prvim, taogromnim, ki ga zdaj po spletu čudnih naključij nimam več. Čudežno je crknil dva dni po garanciji, ki je pitaj boga zakaj veljala samo tam, kjer je bil kupljen. Po Ameriki pa pač ne skačem vsak dan, pa še takrat nisem šla sama. Drugega, modrega “lepotca”, sem si kupila sama, bil je pasje drag, ker je bil takrat pač še približno taka novotarija kot sveže pečene žemljice dva dni po koncu sveta, ampak “vsaj delal je”.

Not for long. Kompletno je zmrznil enkrat, ko je bilo tudi zunaj mraz. And again - tudi mene kdaj zebe, pa to še ne pomeni popolne odpovedi življenjskih funkcij? No, pri njem očitno ja. Nesla sem ga popravit, modelček v minimalistično opremljeni štacunci zraven hotela Lev je pritisnil par gumbkov in stvar je delovala. Na moje vprašanje, če sem kaj dolžna, me je samo strupeno pogledal. V redu, sorči srči, sem pač butasta in tega ne znam narest sama. Ne bom več, hvala lepa in nasvidenje.
Potem je iPod začel štrajkat na drugačne, bolj potuhnjene načine. Začel mi je brisat pesmice s samega sebe, da so enkrat še bile, potem pa jih kar z ljubega miru ni bilo več, in ni bilo variante, da bi jih dobila nazaj.
Ne dolgo zatem so mi crknile slušalke. Šla sem kupit nove v dobri veri, da bo to pač poceni, ker za eno malček razcepljeno žičko z dvema gobicama na koncu ne moreš plačati celega premoženja. Ja…my ass. Plačala sem 3€ za slušalke in še naslednjih 30€ za znamko. (EDIT: BGH me je prijazno spomnil na dejstvo, da moja desna sluška zdaj itak hrešči in bi rabila še enkrat nove.) Pa niti jabučkov nimajo nikjer narisanih. Ma kaj narisanih, za tako ceno bi mi jih lahko tisti fensi prodajalček lastnoročno vgraviral tja, kamor bi si zaželela! Kriminal, vam rečem.
Da ne govorim o tem, da sem si ob istem času hotela kupit še štumfek za iPod, pa so mi poskušali prodat ali vseh pet ali pa nobenega. In kaj naj počnem s petimi štumfi za eno stvar? Naj si ostale štiri nataknem na ušesa? Na nos (tja bi ravno šli vsi štirje…)? Mogoče na rogove, ki jih nimam, pa mi štumfki služijo za vsak slučaj, če jih kdaj dobim??

In zdaj moj plavi krasotec leži na kišti računalnika in ne da ništa od sebe, jaz pa bom morala maltretirat familjo s poslušanjem svojih pesmic na računalniku. Naslednjič, ko mi kdo reče, da je iPod krasna stvarca, ker je lep, mu ponižno prodam svojega, ki ne funkcionira. Da bo videl, kakšen hudič je z lepimi, neuporabnimi zadevami.

Pfuj.

vir

Se spomnite tiste male male lokomotivčke, ki je sopihala po klančku in čuhapuhala “You can do it you can do it you can do it you can do it…“?

Pa Mojstra Mihe, ki navdušeno tuli “Bomo zmogli? Bomo ja!!!” na začetku, na koncu in vmes v čisto vsaki izmed svojih risank?

In čisto za konec še nečesa, česar se petstoposto morate spomnit vsi? “Just do it.” Malo manj znana in bolj poredna verzija tega slogana je “Just did it”, ampak nisem imela tega v mislih

Tele tri misli mi skačejo po glavi že 14 dni, pa še naslednjih 14 dni mi bodo. Ampak vmes…vseeno pridno odštevam.

Patience, my dear Watson(s?).

Pri izbiri imena načeloma nimaš kaj dosti prava glasanja. Še posebej ne zato, ker ga pač dobiš pet minut po tem, ko se rodiš, torej slabi dve leti pred tem, ko bi dejansko lahko izrazil svoje proteste v obliki jasnega stavka. Zato je to hazard staršev. Imaš dve opciji. Lahko ti je všeč ali pa ne. In ne glede na to, katero opcijo izbereš, ga moraš nositi vsaj do svojega 18. leta, potem pa se lahko preimenuješ v kogarkoli/karkoli ti paše. (Na tem mestu mi pride na misel par precej krutih štosov, od katerih nekateri sploh niso štosi, ampak resnični primeri, in ki niso primerni za tak nedolžen blog, zato o njih mogoče kje drugje. :D)

vir

Moje ime je za žensko precej nenavadno. No ja…ne bomo skromni, bolj primeren izraz je “neuporabljano”. V Sloveniji so po statističnih podatkih še 3 ženske s tem imenom, in jaz sem ta četrta. Pravzaprav sem na svoje ime ponosna (in bi se na tem mestu rada zahvalila svoji mamici, ker je prišla na tako fajn idejo). Fino je predvsem zato, ker me že polovico življenja spravlja v smeh.

Začelo se je že v vrtcu in v osnovni šoli, ko so ga vsi izgovarjali s takim eksotičnim pridihom. Treba je vedet, da sem imela takrat okrog sebe same ljudi z navadnimi imeni, ki so bila pač takrat popularna. In včasih, ko so sošolčki in sošolčkice že n-tič buljili vame, ker sem imela “tako čudno ime”, sem si želela, da bi bila tudi jaz nekaj čisto navadnega. Ko bi me kdo poklical, bi se obrnilo še pol šole, ampak who cares. Saj so to itak počeli v vsakem primeru, ker jih je zanimalo, kdo se bo obrnil. In tudi potem, ko so to že vedeli, so se iz navade še kar obračali. Jaz pa sem se kot mala attention whore na to najprej navadila, potem pa sem začela uživati v tem, da so me vsi poznali.
V Angliji se je prvič pojavila malo drugačna zgodba, povezana s siceršnjo uporabo tega imena za moške. V nekem kolidžu, kamor so me poslali med poletjem, je v sobi skupaj z mano pristalo še 5 Irancev. Oni so bili tipi, jaz pač ne. Očitno so se oni prej zavedli benefita situacije kot sem se jaz zavedla antibenefita te iste situacije. Bolj kot sem se trudila pojasnit, večje oči so imeli, pa sem enostavno pobegnila in šla razjasnit zadevo tja v tisto hišico, kjer so živeli animatorji. Potem so me preselili k mojim slovenskim kolegicam. Za tiste Irance pa ne vem, kdo jim je potem razsvetlil situacijo.
V srednji šoli sem morala svoje ime redno črkovati, ker se je pojavil tretji problem. Vsa štiri leta sem bila vse, od Tjaše do Saše in vse, kar paše vmes, samo pravo je redkokdo zadel v prvo. Profesorji so se sčasoma navadili, sošolci tudi in srečno smo živeli do konca svojih srednješolskih dni. Samo takrat, ko je bilo treba spoznat koga novega, sem se zatekla nazaj k črkovanju. Baje da je moje ime tako vplivalo na percepcije nekaterih sošolk, da nanj sploh ne gledajo več kot na ime za moške. See what I can do??

Glavne poante kompletnega sestavka se iz prebranega najbrž ne vidi, zato jo bom izpostavila. Rada imam svoje ime. Ker sem zaradi njega nekaj posebnega že vse svoje življenje in ker si zato že po defaultu ne morem privoščit, da bi bila sicer dolgočasno bitje. Če imam pa tako kul ime! Opravičujem pa se tistemu, ki je bil danes po krivici osumljen za geja, ker so se najina imena pojavila skupaj. Ko se navadiš, rata zabavno, trust me

Obisk v Mercatorju je poučna stvar. But you gotta live it to believe it. Zdaj to tudi sama vem.

Začelo se je že na strani z zelenjavo. Najprej sem doktorirala iz ugotovitve, da rokavičke za šlatat zelenjavco in sadje v nobenem primeru niso uporabne kot vrečke, čeprav so vrečke tako blazno uspešno skrili za banane, da se mi je za pol sekunde zazdelo, da se grejo gospodje iz Mercatorja hide and seek z mano. Ali pa mogoče lov na zaklad. (Če se mleko tako draži, kdo bi vedel, po kakšni vrtoglavi ceni bomo na koncu kupovali vrečke za zelenjavo spravljat?!) Na koncu sem jih našla in se izdatno opremila z njimi. Tako, za vsak slučaj. Dokler so še zastonj.
Potem sem se odpravila na lov za kiviji, ki na ogled in na ošlat niso bili bogve kaj, so pa lepo dišali in bili so mehki. O okusu še ne morem poročat, videt’ čemo.

Vrsto na blagajni je dodatno zakomplicirala na pogled neproblematična gospa, ki se ni mogla sprijazniti s ceno radiča. Iz tega je naredila tako sceno, da bi človek mislil, da je našla najmanj košček podgane v kislih kumaricah. Kar, mind you, zadnje čase niti ni tako zelo nemogoče. (Mene pa resno zanima, kje se nahajajo ostali deli bivše podgane. Upam, da ne v olivah, ker olive za razliko od kislih kumaric jem.)
Če sem prav razumela jeznorito gospo, se je cena radiča na informativnem stojalčku razlikovala od cene radiča na računu. Prodajalka ji je poskušala dopovedat, da je njej goddamn vseeno, če na stojalčku piše “500€” ali pa “vzemi me, zastonj sem” in da se mora ona ravnat po ceni, ki jo ima vneseno v računalniku, gospe pa to ni pomagalo. Ugotovila je, da je to zavajanje kupcev in da bi za to morala poklicati inšpekcijo, prodajalka je kot pokvarjen CD ponavljala, da lahko pokliče šefinjo, če jo karkoli moti, vmes pa je računala moje kivije in akažuje. Mogoče se je pri meni tudi zmotila in bi ji morala it nazaj težit.
Ni me zmotilo dejstvo, da je ženska zahtevala razlago, inšpekcijo in direktorja (ne nujno v tem vrstnem redu). Do tega ima vso pravico, situacija je res tečna. Zanima me pa naslednje. Človek, ki je solatojedec, bi rad jedel radič. Zapaše mu radič. Mogoče mož/žena gladovno stavka, dokler ne dobi radiča. Država bo propadla zaradi pomanjkanja radiča. Kaj jaz vem, hoče pač radič. Potem pa ga ne kupi iz principa, ker se ceni ne ujemata. Fine, let him keep his principles. Kaj ima od tega? Na koncu je v vsakem primeru brez radiča, kljub temu, da ima še vedno svoj denar. Ki pa ga ne more pojesti namesto radiča. Hm.

Na drugi strani trgovine je prodajalca na štantku s kruhom neznansko zabavalo dejstvo, da pride punca v petek popoldne kupit celo štruco kruha. Vem, da ga je firbcalo, kaj bom počela z njo. Moj prvotni namen je bil, da bi jo izdolbla in se potem v skorji kot trije možje v čolnu spustila po Temzi. Posadko za s sabo še zbiram. Kaj pa se drugega počne s kruhom? Rimanje besed “cela” in “bela” v besedni zvezi “cela bela štruca” pa ga je sploh tako navdušilo, da tega kar ni mogel nehat ponavljat in v igrico je vpletel še mene, dokler se nisem počutila preveč papigasto, da bi še vztrajala. Upala sem vsaj, da ni slišal moje prijazne prijateljice, ki me je označila za rasistko, ker sem ob ponujeni črni in beli štruci izbrala belo. Po režanju sodeč pa se mi žal zdi, da jo je.

O pomanjkanju primernih šamponov, glasnih embarrasing debatah o bananah in otroških čigumijih, iz katerih nastanejo ogrooooooomni balončki, mogoče kdaj drugič. Roke pa so mi vseeno skoraj odpadle ob troganju vrečke domov. In ja, definitivno, tja še grem.