C’est tout ce que j’aime!

Danes je idealen dan, da človek počne karkoli drugega kot piše blog. Zato sem seveda noter. Ven bom rinila na sodni dan, ker mi bo to pač pasalo. Kdo bi me razumel. Danes bi rada z vami podelila nekaj besed o za moje pojme eni od najbolj genialnih pisateljic sodobnega časa. Ker so mi pod roke prišle njene knjige, ki sem jih sprva uporabila kot odlično mašilo časa na avtobusu, kasneje pa so me začele zanimati.

Amélie, katere pravo ime je Fabienne, pa ga je (vsaj po mojem mnenju) zamenjala zaradi preočitne povezanosti z moško obliko istega imena, se je rodila belgijskim staršem na Japonskem in že to lahko povprečno detece do kraja zmede. Nje ni. Oziroma - če jo je, tega ni izrazila na običajen način. Svoj protest je izrazila podobno kot otrok v tistem vicu, ki je pri svojih štirih letih spregovoril prve besede, ki so bile “juha je preslana”. Ko so ga vprašali, zakaj že prej ni česa rekel, je povedal, da se prej pač ni imel nad čem pritožiti. Tudi Amélie je bila tiho, s to razliko, da se ona niti premikala ni. Če ni dobila hrane, je pač mirno počakala, dokler hrana ni prišla, prosila zanjo pa ni. Starše je to sprva blazno presenetilo, potem pa jih je nehalo skrbeti in jih je začelo zabavati. Kot so sami rekli, so imeli takrat “dva človeška otroka in rastlin’co”. Zato je Amélie pač živela kot rastlin’ca vse do takrat, ko ji ni babica iz Belgije prinesla bele čokolade. In takrat se je prebudila. Jaz jo popolnoma razumem.

Potem se je še nekaj let borila s težo odraščanja in se, podobno kot Pika Nogavička, odločila, da sama ne bo nikoli zrasla. Le da je Pippi Langstrumpf za boj proti odraščanju uporabila kroglice proti moljem, ki jih je sama imenovala “kroglice pregelk”, Amélie pa anoreksijo, v katero je zapadla skupaj s svojo starejšo sestro. Solidarno, ni kaj. Edino zdravilo proti anoreksiji je bilo zanjo sprva branje, nato pa pisanje lastnih, po mojem mnenju rahlo zmešanih, a vseeno genialnih knjig. Vmes se je morala domisliti še učinkovitega zdravila proti nespečnosti, ki jo je začela mučiti v približno istem času kot anoreksija. Tudi to je uspešno pozdravila s pisanjem. Zahvaljujoč temu dejstvu zdaj lahko beremo avtobiografski roman Métaphisique des tubes (slovensko Metafizika cevi) in rahlo čudaško, še-vedno-ne-vem-če-ne-napol-izmišljeno pripoved o domnevno njenem delu v nekem japonskem podjetju, Stupeur et tremblement (slovensko S strahospoštovanjem).

Priporočam tudi takrat, ko bi morali (tako kot jaz ) brati kaj drugega.

več en français
več in english

 

Objavljeno v 19.03.2008 ob 13:35 in zapisano pod (Z)mešano .