C\’est tout ce que j\’aime!

Danes sem v navalu ihte, ki jo je povzročilo ne-spomnim-se-več-točno-kaj, odmaknila torbico z mize in naletela na enega izmed najbolj čudaških prizorov, ki sem jih kadarkoli videla. Če odštejem sebe zjutraj v ogledalu, that is. Čez mizo se je plazila minimicena gosenica, ki se je pred plazenjem očitno odločila udarit en striptiz. Zgleda je mislila, da mi bo s tem naredila posebno veselje. And it’s not even my birthday yet! Njen…vrhnji sloj (ajmo, kako se temu reče??) se je nahajal par milimetrov stran od tam, kjer se je nahajala ona sama, plazila pa se je z vztrajnostjo male lokomotive.

Najprej me je prizor fasciniral, potem pa sem rahlo zapaničila. Svanulo mi je, da gosenic pravzaprav ne maram, in začela sem iskati najprimernejšo zadevo, s katero bi jo lahko mahnila po glavi/čem drugem. Potem pa sem dobila zastonjsko, neplačljivo predavanje o tem, kako bom s tem onemogočila gosenici, da se kadarkoli v teku svojega življenja razvije v krasnega metuljčka. Zato sem si premislila. Ok, jo bom pač vrgla skozi okno. Iiiiiiik! Napačen odgovor. S tem bi se ji bojda ob pristanku (če bi ga preživela, seveda) pomendrali vsi metanefridiji in kot da to še ne bi bilo dovolj grozno, bi se revica utopila z/zadušila v lastnem lulanju. Podrobnosti je bilo na tem mestu nekako več kot dovolj.

Zato sem šla do strešnega okna in jo previdno, prijazno spustila na streho. Spraševala sem se, če ji je dovolj toplo in dovolj hladno in resno sem se poigravala z mislijo, da bi jo vprašala, če bi ji pasal kak koktejlček. Saj veste, tisti z dežničkom. Ampak gospodičnica je že odmigala v sončni dan, mene pa je pustila, da sem še naprej slonela na tistem strešnem oknu in se spraševala, če mi gosenica res lahko kaj naredi in zakaj se jih pravzaprav bojim.

Ampak ne morem pomagat. Edine, ki jih prenašam, so tiste ta kosmate, ker so luštkane.

vir

dodano malček pozneje: kot ponavadi sem imela tudi pri tej objavi pomoč strokovnjaka. Če je ne bi bilo, ne bi znala besede metanefridij niti napisat sama od sebe, kaj šele izgovorit. Samo da se ve.

Je n’ai qu’une vie. Comme tous les autres. Et je ne veux pas le gâcher comme ça.

Ena ne pokliče, ker nima časa. Počaka, da jaz pokličem njo. Pove, da mora pazit Lukija. Preden dojamem, da ne govori o svojem fantu, ampak o svojem bratrancu, mine kar nekaj časa. Zapolnim ga z razmišljanjem o tem, zakaj bi morala paziti na svojega fanta, če ji bo v nasprotnem primeru kam ušel in kako nekateri ljudje res ne znajo več določiti meje med “stvarjo, ki me zanima” in “stvarjo, ki ni moja stvar”. Kakorkoli čudaško se to sliši. Še prej mora s tistim ta drugim Lukijem lest v gore. No ja. Gora je v tem primeru relativna stvar. Kamorkoli že leze in s komerkoli to počne, zmenjena je bila z mano. Užaljeni medvedek se napoveduje na obzorju.

Druga se mi na telefon sploh ne javi. Kar že dolgo časa pomeni “slišim telefon, vidim, da me kličeš, ampak se ne bom oglasila, ker itak nimam časa zate in bi te razočarala, kar pomeni, da je lažje, če te ignoriram”. Zato prijazna Jaz pokličem samo dvakrat. Ker mogoče prvič ni slišala telefona. In ker, ironično, nočem motiti. Čeprav sva bili tudi midve zmenjeni in čeprav ona nonstop jamra, da me premalokrat vidi. Ta ta druga je bogve kje, najbrž chilla po napornem tednu službe. Ker je vsem tako grozno težko. Užaljeni medvedek s svojo šobico zakriva sonce na obzorju.

Blagor meni, ki skozi življenje potujem z neizmerljivo lahkostjo. Vive le petit moi!

Tale pesmič danes je zame. Lastim si ga. Ker je lep. In ne priznavam, da sem se nanj spet spomnila šele po tem, ko so ga uporabili v reklami za Mobitel.

Lahko noč.

Definitivno, dokončno, neizpodbitno in zagotovo je prišla pomlad. Čeprav je še vedno pasje mrzlo. Jupi!

Najlepše slikice nastanejo po naključju. In po vsej verjetnosti ti zanje niti ni treba hodit nekam blazno daleč. Tele, na primer, so bile narejene na mojem dvorišču.

Vive le spring!!!

Zaprli so Kinodvor, zaprli so Centromerkur. Tistega v centru, obviously.

Fetalij je dokončno zbrisal svoj blog, ostali z moje blogrole bolj ali manj stagnirajo. Vključno z mano.

Svet drvi v propada svojega ogabni višek.¹

Je pa bil lep vikend. Čeprav me boli grlo in vem, da je the worse yet to come.

1. Ta citat ni moj. Sposojen iz bodisi Genijev v dolgih bodisi Genijev v kratkih hlačah, ta moment se ne spomnim. [↩]