C’est tout ce que j’aime!

Samo za opozorilce: to pot ne zamujam. Človek si ne bi mislil, da lahko bitje, ki večino časa ne ve, kje ima glavo, na tiste pomembne stvari (večinoma) ne pozabi. I rock my sox!

Skratka. Khm khm. Danes, ne vem sicer točno ob kateri uri, praznuje svoj rojstni dan še ena izmed mojih prijateljic. Tista, ki sem ji bila vedno fovš za njene lase, ker so tako fino bushy in ker jih je toliko, njej pa so predstavljali eno od nočnih in predvsem dnevnih mor (preteklik zato, ker ne vem, če je še vedno tako). Tista, ki je obsedena s celotnim Britanskim otočjem, ki si (bojda) ta trenutek želi biti “nekje, kjer bi bili stoli bolj udobni” in ki edina razume my thing, da se človeku za rojstni dan podari knjigo. Tako, za dvig ravni kulture v Sloveniji.
Je tudi edina, ki z mano večinoma bolj uspešno deli tegobe in življenjske radosti študija in verjetno ena izmed redkih, ki ve (čeprav ne vem, kako) za mojo skrito, v zadnjem času malček potlačeno obsesijo z Joem Cockerjem. (No ja, zdaj za to pač veste vsi. Ups.)

Takemu človeku ne moreš čestitati drugače, kot da mu rečeš, naj ostane tak, kot je, in naj ne neha upati, da bomo nekega lepega dne mogoče šli v London. You never know.

 

Objavljeno v 21.07.2008 ob 22:37 in zapisano pod (Z)mešano, Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo .