Ko ti ob pol devetih zvečer zvoni telefon in številke na ekrančku ne prepoznaš, je to za večino ljudi zadosten razlog, da telefon samo utišajo. Mene, po drugi strani, razno nadlegovanje ljudi, ki mi poskušajo prodat komplet slovarjev medicinskega izrazoslovja, nov sesalec z vakumsko močjo ali zavarovalno polico, ki mi bo spremenila življenje, še ni izučilo. Pa sem se vljudno oglasila.
Na drugi strani žice me je pričakovalo osladno dekletce (katerega imena nisem čisto ujela) iz Amnesty International. Preden sem zagnala paniko zaradi tega, ker zlorabljajo mojo številko za svoje sebične namene, sem hvalabogu doživela miselni preskok v kakšne pol leta nazaj, ko sta me na faksu ustavili dve simpatični mladenki in skoraj ponižno prosili, če me lahko vpišeta v register podpornikov Amnesty International. Bilo je ravno okoli novega leta in zato je bil moj Christmas spirit očitno na vrhuncu, pa sem rekla itak, zakaj pa ne. Še več, napisala sem jim številko svojega tekočega računa in jim dovolila, da mi vsak mesec trgajo 3€ za pomoč na smrt obsojenim upornikom po vsem svetu. In takrat, tega se zdaj spomnim, sem bila popolnoma impresionirana nad svojo človekoljubnostjo.
Včeraj stanje ni bilo tako rožnato. Že ob tem, da je gospodična rekla “A vas motim?” in potem niti ni počakala, da se izjasnim, ali me moti ali ne, se mi je pritisk en malček dvignil. Pač rada odgovorim na vprašanje, če mi ga že postavljajo. Dobro, pust’mo stat, sem jo poslušala naprej. Polovico njenega govora sem sicer itak zamudila. Nedvomno je bil naučen na pamet, bi bilo pa lepo, če ne bi bil. Bojda so namreč tudi z mojimi prispevki pomagali na tisoče uporniškim tipsonom v Aziji, Afriki in nasploh povsod, do kamor seže oko, in se, še več, z donkihotovsko vztrajnostjo nameravajo še naprej boriti proti krutostim oblasti. Do tukaj nekje je moja boljša polovica že tapkala po zapestju in šepetaje svetovala, naj jih skenslam, mene pa je vseeno zanimalo,v čem je namen te epopeje. In sem tudi izvedela. Da bi lahko svojo borbo nadaljevali, potrebujejo več denarja. Konkretno - več mojega denarja.
Ob slišanju tega sem najbrž izpadla kot riba na suhem. Prosim? Da bi nadlegovali tiste, ki jim na Čopovi dan za dnem obrnejo hrbet (in so lahko še srečni, če se kdo ne zdere nanje), jim ne pade na pamet, tiste pa, ki jim že tako ali tako mesečno pošiljamo prispevke (no, sami si jih vzamejo…ampak to zdaj ni bistveno), pa nadlegujejo za več? Ponudiš-prst-požrejo-roko-do-rame princip. Priznam, da me je prijelo, da bi poslušala prej prišepetane dobronamerne nasvete. Namesto tega sem povedala, da sem trenutno malček brez denarja - vsaj za kaj takega, ampak vseh podrobnosti jim pa ni treba vedet - in gospodično vprašala, če jih lahko pokličem kdaj pozneje. In upala, da bo dojela, da “kdaj pozneje” v tem primeru pomeni “nikoli”.
Ampak ni šlo tako zlahka. “Ja…gospodična…kako to mislite?” Kaj kako to mislim, točno tako, kot sem rekla, kako pa? Pokličem. Vas. Nazaj. Enkrat. Drugič. Where’s the part you don’t understand? Potem mi je - z malo bolj prijaznimi in predvsem drugačnimi besedami - razložila, da to tako ne gre in da če želim, lahko oni pokličejo mene nazaj čez dva meseca. Ker se mi zdaj res ni več dalo, sem se strinjala in odložila. Seveda sem se prej poslovila. Morda sem malce neotesana, vljudna pa kljub temu sem.
Če slučajno koga zanima: številke si nisem shranila. Čez dva meseca bomo ta rok pač podaljšali še za dva meseca. In še za dva, in še za dva…in dokler bo pač potrebno, da bo naša najljubša človekoljubna organizacija dojela, da ima tudi moje človekoljubje svoje meje.
