C’est tout ce que j’aime!

Načeloma se - čeprav je to težko verjeti - ne vtikam v stvari, ki se me ne tičejo neposredno in ki niso v območju mojega zanimanja. Zato sem pustila, da gre Rebeldemanija v vsem svojem sijaju mimo mene; opazovala sem jo samo z…recimo sociološkega vidika. Kaj se zgodi, če produkcijska hiša v pričakovanju ogromne količine denarcev najavi, da bo povsod po svetu popularna skupina razpadla in da je eden izmed njihovih koncertov morda zadnja možnost, da jih naše očke uzrejo v živo? Desant na halo Tivoli.

In tako smo, po rahlo zaviti poti sicer, prišli do trenutka, ko je Rebeldemanija oplazila tudi mene. Včeraj ob pol šestih popoldne, ko je bila kompletna trasa vse od Slovenske pa do križišča Celovške z Litostrojsko (po kmečko od Bavarca pa do LPP-ja na Celovški) zabasana z avtobusi, masami majhnih ljudi in njihovih staršev in avtomobili, v katerih so sedeli skladno z gnečo nervozni ljudje, ki so komaj čakali, da se prometni štoflc sprosti, pač nisem imela boljšega dela. Ipak sem tudi jaz sedela v enem izmed tistih prej omenjenih avtobusov.

Razmišljala sem o “junakih našega časa” in o tem, da je percepcija mladih, ki projicirajo lastnosti svojih idolov nase, še vedno tako popačena, kot je bila v času, ko sem bila jaz mlada. (No ja, mlajša. Manjša. Kakorkoli.) Ko sem bila stara 10 let, so me istočasno obsedli Kelly Family in Caught in the Act. Težava je bila samo v tem, da se je moja realnost v odnosu do njih precej razlikovala od dejanske.

Mamicam se, na primer, življenje na barki in vzgajanje dvanajstih otrok v duhu “kar bo, pač bo”, ne bi zdela ena izmed najbolj perspektivnih prihodnosti, ki si jo lahko zamislijo za svojega otroka, jaz pa se še vedno spomnim puljenja plevela iz stikov med ploščami na dedkovem dvorišču, ker sem s tem zaslužila za koncert, in ravnokar razmišljam, ali sem bila samo na enem ali na obeh. Prav tako sem bila kar malček razočarana, ko sem izvedela, da se fantje iz Caught in the Act tako ali tako ne bi nikoli zanimali zame, tudi če bi bila starejša, bolj zrela in bolj kul (in, pač…bi živela nekje v njihovi bližini, obviously), ker se imajo itak raje med sabo. Dejstvo, da je bil Robbie Williams (tudi) zaradi slave kar nekaj časa odvisen od drog, alkohola in (baje?) tudi seksa, nas seveda ni motilo, ko je bil pa v Take That tako luštkan.

Podobnih primerov je najbrž še malo morje, najnovejši fenomen na tem področju pa so Rebelde. Vendar njih vseeno rešuje majhna podrobnost. Kot pevci so verjetno popolnoma normalni in tudi v resničnem življenju najbrž ni nič resnega narobe z njimi. V svoji telenoveli pa, po drugi strani, dajejo mladim zgled tega, da je popolnoma okej, če celo življenje ne počneš ničesar in si definiran kot “sin/hči bogatašev”, cele dneve sediš na celi riti in loviš punce/fante, se ne učiš, ker imaš itak dovolj denarja, da si lahko privoščiš luftanje, se smejiš sošolkam, ki so revnejše in grše od tebe in se vsakih deset minut pojaviš v novem oblačilu, ker je bilo prejšnje že videno in zato za odmet.

Ampak najboljši del tega je, da bo tudi Rebeldemanija (kot prej Caught in the Act manija, pa Take That manija in mnogo pred tem Kelly Family manija) čez, recimo, deset let, v glavah te mladine samo spomin in verjetno ne bodo niti vedeli, zakaj so jim bili Rebelde tako zelo všeč.
Ali pač. Jaz še vedno vem, da je imel Paddy “najbolj luštkane očke na svetu” in da je Angelo ” izgledal kot angelček”.

Danes sem stopala iz bloka in si vmes popravljala čeveljc, ko se je okoli vogala prav nemarno prišunjal veter. Ko sem sanirala posledice (krilo v stilu Marylin Monroe ni najbolj primerna izbira za vetrovno vreme, razen če nočete naslednjih nekaj minut preživeti tako, da skačete v zavetrje in se hkrati poskušate nasmehniti sosedom, ki si bodo ta trenutek mogoče zapomnili še kar nekaj časa, hkrati pa vas preveva hvaležen občutek, ker to dejansko niso vaši sosedje in bodo po vsej verjetnosti pozabili na ta neljubi pripetljaj vsaj do takrat, ko vas bodo spet videli), me je kljub toplemu dnevu zmrazilo. To se mi pri poletnem vetru že dolgo časa ni zgodilo, zato sem takoj prepoznala vsiljivca. Na travniku belih ovčk se pač črno takoj opazi, tudi če se poskuša skriti v travo.

Pihati je začel jesenski veter. Tisti veter, ki s sabo prinese kup meni neljubih sprememb. Življenje je treba reorganizirati, na novo definirati, deložirati stare, grde, neprijetne navade in vpeljati nove, ki bodo hkrati tudi lepše in bolj koristne, predvsem pa bo z njihovo pomočjo življenje kar naenkrat padlo v urejene, ustaljene tirnice in se bo morda končno nehalo voziti po tirih, katerih polovico so v tunelu ukradli (it does happen), polovica preostalih pa pelje nekam, kamor se nihče dejansko ni hotel peljati že stoletja.

Počasi bo treba pasti iz poletnega razmišljanja nazaj v razmišljanje za ostale letne čase, kjer vse manj prostora zavzemajo stvari, ki jih narediš preprosto zato, ker ti pašejo, in vse več prostora požrejo stvari, ki jih delaš zato, ker jih moraš, čeprav se nekje v zadnjem možganskem reženjcu zavedaš, da ti dolgoročno koristijo in da brez njih tvoje življenje ne bi bilo enako. Minili so časi, ko sem vstajala ob osmih zjutraj samo zato, da sem globoko ponotranjila misel, da bi lahko še spala, če bi hotela; in minevajo časi, ko bom ostajala pokonci pozneje, kot je zame v navadi, samo zato, da bi sama sebi dokazala, da lahko grem spat točno takrat, ko to hočem sama. Nepreklicno se bo nehal pojavljati tisti popolni občutek miru, ki je letos prvič prišel enkrat maja, ko sem čičala na terasici balkona enega izmed stanovanj prej omenjenega bloka, jedla sladoled, gledala v slepeče rumenobelo sonce, migala s prstki na nogah in potem počasi odpeketala proti faksu, ker je bil tako ali tako tak lep dan, da se nikomur nikamor ni mudilo in zato pravzaprav ni bilo niti pomembno, če pridem ali ne. Pa vseeno sem; zato, ker bi si lahko izbrala tudi drugo možnost. In dokončno se lahko poslovim od nenadnih vzgibov, ki te zaradi svoje specifične norosti obiščejo samo med poletjem, so pri tebi, dokler jih znaš pravilno in popolnoma izkoristiti, potem pa te brez kakršnegakoli opozorila zapustijo brez možnosti, da bi se na njihov odhod ustrezno pripravil.

Ampak najlepše pri teh trenutkih je dejstvo, da se bodo tako nepreklicno in dokončno, kot so zdaj odšli (in za seboj pustili rahlo melanholično Deklino), tudi vrnili. Še lepše pri preostanku leta pa je to, da imajo tudi vsi ostali letni časi take “svoje” trenutke. Trenutke, ki te navdušijo in osvojijo v hipu, zapustijo še hitreje, potem pa se spet vrnejo.

In želim si čimveč takih trenutkov. Vam pa tudi.

Sončni zahod na reki Seni (Pariz, 13.8.2008)