Oktobra sem tečna. Še bolj kot običajno.
Najprej me v slabo voljo spravi očitna sprememba vremena, ki me napsihira do te mere, da se vlečem po svetu kot preveč prekuhan polžek iz Barilline zbirke testenin. Preziram jutranjo meglo, ki se namesto normalnega in pričakovanega sonca vleče po vseh minimalnih kotičkih in v meni zbuja željo po tem, da bi se zavlekla pod odejo, ignorirala vse poskuse podkupovanja s čimerkoli in tam ostala do pomladi oziroma do svojega rojstnega dne, ko bi spet premislila o sprejemanju podkupnin. Ne maram dežja, ki me vse prepogosto spremeni v gobo za brisanje table s podivjano frizuro in me sili, da po svetu hodim oblečena kot sibirski medved - kjer je dež, je pač avtomatsko tudi mraz. Več oblek spet avtomatsko pomeni težje premikanje, in če kdaj pozimi slučajno srečate koga, ki raca kot Mišelinko, sem to najbrž jaz. Nenavajenost na mraz ponavadi sproži prehlade, ki se odražajo v tem, da imam vsako jutro poln nos in glas kot mutirajoča miš. Kurili pa še ne bomo, ker je oktobra kurjenje nenaravno. S čimer se sicer v polni meri strinjam. Je pa prav tako nenaravno, da 3. oktobra cagerček na termometru pokaže butastih 5 stopinj.
Ne maram gneč, ki skrivnostno vzniknejo z začetkom oktobra in se od takrat pa do konca študijskega leta šunjajo povsod, kjer sem jaz, in verjetno tudi tam, kjer me ni, samo da tega pač ne vem, ker me ni tam, ane. Današnja gneča na LPP-ju je bila verjetno podobna socialističnim časom, samo da so ljudje takrat v vrsti stali za kruh, mi pa za kos kartona z našo sliko v plastičnem ovoju, ki ga v najslabšem primeru še pojesti ne moremo. Ljudje na avtobusih so spet lično pospravljeni drug poleg drugega kot sardinice v konzervah in iz leta v leto se ne morem znebiti občutka, da načrtovalci avtobusov na začetku leta stavijo, koliko osebkov lahko stlačijo v en avtobus, potem pa skozi vse leto skušajo podreti tiste cifre, ki so se prejšnja leta izkazale za skrajne meje. Vrsta za študentske bone je podobna vrsti za Gardalandovega Mamuta, in podobnost se samo še nadaljuje preko tega, da včasih od kakšnega študenta pride prav mamutovsko grozeč krik, ko pride na vrsto po eni uri čakanja in ugotovi, da bonov za Parmo ta mesec ni več, bonov za Mirje bi sicer moralo biti še kaj, ampak jih je proti pričakovanjem zmanjkalo, in če bi lahko prosim pohitel, ker drugi čakajo.
Najbolj pa me znervira dejstvo, da se od mene 1.oktobra pričakuje, da bom skočila iz postelje ob sedmih zjutraj agilno kot mladi zajček in se postavila v vrsto za vse mogoče zadeve, ki bodo iz mene naredile boljšo osebo, vmes pa se žonglirajoče poigravala še z učenjem za faks, skakljanjem po raznoraznih družabnih dogodkih, ki brez mene pač niso isti, v resnici pa nihče niti opazi ne, če me ni, učenjem tujih jezikov, ki me navdušuje zato, da bom lahko pri rosnih nepovemkolikih letih taka kot Čop (Matija, ne Iztok), ki je govoril 15+ jezikov, in službo, ki sem si jo na vrat v prvi vrsti iz veselja in šele nato iz potrebe po denarju nakopala sama. Pravzaprav sem za vse te ekstra dejavnosti kriva samo in izključno sama, ker se vsako leto znova prepričam, da se bom z začetkom študijskega leta misteriozno prelevila v mešanico Batmana in Catwoman (Superman je iz te vesele druščine izvzet iz očitnega razloga, saj ne bi bila rada podobna nekomu, ki nosi gatke čez hlače). Na veliko presenečenje vseh prisotnih mi ta preobrazba nikoli ne uspe do take mere, da ne bi vsak teden pozabila vsaj nečesa.
Ampak glede na to, da vse te stvari letos z razliko od ponavadi vem vnaprej, sem tokrat nanje pripravljena. Zato - oktober, bring out the best in you! Ker bom jaz tudi. Verjetno. Upam. Najbrž. 
