Kratko poročilo o delu
13.01.2009
Moj blog štrajka.
Jaz bi tudi, če bi si ta trenutek to lahko privoščila.
Nimam časa za nič in boli me glava. Nove zadolžitve padajo name kot premišljeno odvržene bombe, in samo še čakam, kdaj se ne bom mogla nikamor več umaknit, ampak bom tako kot v kakšni butasti računalniški igrici obstala na mestu, zablokirana s kvadri angleške idiomatike, položaja Slovencev na avstrijskem Koroškem, prevajanja članka iz Novic izpred devetih let (aktualna naloga, ni kaj), ameriškega sodnega sistema in mojega mnenja o tem, ali je poroka res preživeta, izraženega v francoščini. In vse našteto so samo reprezentativni vzorci, ki niti približno ne povzamejo niti petine dejanske krize.
In kaj naredi Deklina? Prej omenjeni “zablokirani kvadri” jo spomnijo na online tetris in za vsak slučaj, da ne bi igra, ki je stara vsaj petkrat toliko kot Deklina, kar naenkrat izginila z obličja Zemlje, gre odigrat eno rundo. In šele, ko rumena ploščica v obliki speštane črke T (teh nikoli nisem znala obračat, ker si ne morem zapomnit, v katero smer se obrnejo najprej) zabaše ekran, se pametna Deklina spomni, da v bistvu nima časa za igranje idiotskega tetrisa. Zdi se mi, da bi o tem, kdo je idiotski in kdo pameten, morala še malo razmisliti.
Še dobro, da imam čokolado. In da me male zadeve, kot so sveže kupljeni Staedtlerjevi markerji (vseh 8!), razporejeni v svojo plastično srajčico po barvah, še spravljajo v dobro voljo.
