C’est tout ce que j’aime!

Eden izmed mojih sošolcev v gimnaziji je ob pogovoru o Bobu Marleyju precej začudeno in šokirano vprašal, če je res mrtev in kako dolgo že. Ko smo mu razložili vse, kar smo na to temo vedeli, je rekel samo “hja, človek pač vsak dan izve nekaj novega”. V skladu s tem dečkom odpiram novo kategorijo; samo zato, da si bom mogoče kaj na novo naučenega tudi zapomnila.

Torej - naučila sem se, da…

• na redbullu piše, da se ga ne sme mešat z alkoholom. Pravzaprav sploh nisem potrošnica takih stvari in se me to tozadevno ne tiče, me pa zanima, kaj torej navdušuje vse tiste srečne pivce redbull vodke, ki za to očitno vejo (najbrž sem bila edina v vesolju, ki tega nikoli ni opazila). Bi radi vedeli, kako je, ko doživiš infarkt? Meni se to namreč zdi ena izmed tistih stvari, ki jih komurkoli verjamem na besedo.
• dekolte v službi kljub drugačnim zagotavljanjem ni zaželjen. Pravzaprav je pretirano zaželjen in iz tega razloga ga tam ne bo več. Ko že govorim o službi, naj samo še omenim, da se tudi meni ne zdi prav, da nas hočejo preselit, zato če le imate čas in če se vam da (in, seveda, če načeloma sodelujete pri takih zadevah), poklikajte malo sem in se podpišite. Hrbtenica vam morda ne bo hvaležna, vam bodo pa redni obiskovalci gledališča, njegovi igralci in tudi ostali zaposleni.
• je bila selitev Epicentra iz njegove stoletja stare lokacije pred Magistratom v BTC ena izmed najbolj neumnih odločitev tistega, ki se je za to pač odločil. Prodajalke so neprimerljivo bolj tečne, kot so bile prej (kar je verjetno povezano z dejstvom, da tudi same niso ne vem kako srečne, da so jih vtaknili tja), poleg tega ob sicer neprometni uri in v dežju porabiš uro in pol, da prideš do BTCja in nazaj. Knjige, ki jo nujno potrebuješ, pa seveda ne prodajajo nikjer drugje.
• bi človek ob obisku trgovin 30. oktobra, ko sta naslednja dva dneva praznična, pomislil, da so vsem tem ljudem zagrozili s prisilnim izgonom pod zemljo, kjer bodo morali ostati najmanj pol leta brez kakršnihkoli izhodov na broad daylight. Edino tako si lahko razložim vozičke ljudi, ki so stali pred mano v vrsti (jaz sem hotela samo sendvič…) in metali na trak na blagajni 8 štruc kruha, 10 vrst salam, pakete jogurtov, mleka, čokolade, piškotov, keksov, mešalnikov (?!) in bogve česa še. Mogoče pa so to samo ostanki NNNP (nič nas ne sme presenetiti) vzgoje.
• ima stara ljudska modrost “nikoli ne stori nikomur tistega, za kar nočeš, da bi drugi storili tebi” še svojega evil twin - tudi če življenje podrejaš samo temu, da delaš z drugimi tako, kot si želiš, da bi oni delali s tabo, to še ne pomeni, da ti je vrnitev “usluge” zagotovljena. Življenje je že dolgo nazaj nehalo funkcionirati po principu “daj-dam”; zdaj namesto tega teče po maksimi “dam-vzameš” in samo od tebe je odvisno, na kateri strani si pogosteje. Namig: za eno izmed obeh strani je potrebnega neprimerljivo manj truda kot za drugo. Go figure.
• obstaja zakon o tem, kako hitro je treba po prvem novembru (in najbrž tudi sicer, samo da je takrat naval pač večji) odnesti pogorele sveče in ovenelo cvetje z grobov. Zanimivo.
• sušenje vrtnice pod radiatorsko cevjo ni najbolj inteligentna odločitev na svetu, ker potem dobi rjave madeže. Ni se mi sicer zdelo, da je to dvoje povezano, vendar očitno je. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako.
• na poli salami v drobnem tisku piše, da je med drugim narejena tudi iz piščančjih kožic. Ew. Seveda že od malih nog vem, da tja noter zmečejo svega i svašta, samo nikoli mi pač ni prišlo na pamet, da to tako odkrito povejo. Ampak nisem jaz kriva, če je kombinacija sveže pečenega kruha, masla in poli salame tako dobra…
• prvega novembra (in novembra nasploh) ne bom več poslušala tega:
  

Izkupiček letošnjega dopusta (kako ne morem verjet, da ga je že konec…):

• 3 žulji (po en na vsakem mezinčku in en na spodnjem delu narta - kako se je znašel tam, ne bi vedela)
• od 10 do 15 prehojenih kilometrov na dan (zadosten razlog, da se, lenoba kot sem, do konca poletja vozim samo še z avtobusi)
• 1 srčkana rdeča volnena baretka (za dni, ko bo vreme malce manj prijazno kot ta trenutek)
• 1 neporabljena karta za pariški metro (če gre kdo v Pariz, naj pove; njena uporaba je časovno neomejena)
• 1 Rudolf-the-red-nosed-raindeer nos (pozabila sem se mazati s kremo)
• 3 blažje opeklinice na ličkih, čelu in vratu (glej oklepaj prejšnje točke)

…in neskončno krasnih spominov.

J’y retournerai.

Blog vam daje voljno, jaz pa tudi. Za nekaj dni se odklapljava.

Blog bo ostal doma, čuval hišo, zalival rože, pobiral pošto, reševal časopise pred pobesnelimi sosedovimi psi in odnašal smeti, jaz pa potujem v lepše kraje. Gledat grem, če so Parižani res tako grozljivo bedni vozniki, kot pravi moj nadomestni inštruktor, če so francoske štruce že kaj krajše zavoljo inflacije in če Eifflov stolp še stoji naravnost.

Spet se oglasiva v ponedeljek. Do takrat pa vsem skupaj en lep au revoir!

Trije zaporedni dnevi, trije sončni zahodi. Samo še 11 takih, pa bom v Parizu.

I sure am one lucky girl.

Pametni blogerji priporočajo, da se njihovi so-blogerji pred objavo novega prispevka vedno vprašajo o reakcijah svojih mam, in ga ne objavijo, če je reakcija neugodna. Ker približno vem, kaj si ob naslovu tele objave misli moja mami, je treba nekaj razjasnit - tak naslov je tukaj zgolj in samo zavoljo pomanjkanja drugih, primernejših.

Moj fotoaparat je ob zadnjem daljšem potovanju iz domačega gnezdeca doživel neprijetno bližnje srečanje s tlemi češke cvetličarne. Posledično ga od takrat naprej raje puščam doma, da si prihranim javno sramoto in živce, ki bi jih gotovo izgubila ob dejstvu, da se je ugasnil vsakič, ko sem poskušala slikat. In s tem sem bila do pred kratkim popolnoma zadovoljna. Ker pa se je v počitniških planih pred kratkim nepričakovano pojavil Pariz (in še bolj pred kratkim za nekatere še bolj nepričakovano Kopenhagen), sem se odločila za revolucionarno potezo. Če gre človek v Kopenhagen, si pač ne more privoščit, da mu fotoaparat crkne na vsakem vogalu, ko pa je tam toliko vogalov, ki jih je treba slikat! Za Pariz pa je itak najbolje, da si ga prilepim na roko.

Pa smo šli v šoping.

Ekvivalent “dobrega” fotoaparata je pri meni “Ja ne vem…mora bit mejh’n…pa luštkan, pa mora znat slikat…”. Zato je najbrž jasno, da sem pri nakupu potrebovala malce pomoči nekoga, ki se zmerno do pretežno precej bolj spozna na take stvari kot jaz. Ko sem se prepričala, da moj omiljeni model ne obstaja samo v roza barvi, in dobila tudi potrditveni “ja” od prej omenjene osebe, smo šli v napad na blagajno. In vmes mi je pot prekrižala inteligentna ideja o torbici za fotoaparat. Če si že kupujem fotoaparat, je najbrž dobro, da si kupim še taškico, ne? Za vsak slučaj. Saj veste, če mi slučajno kdaj pade iz rok. Saj ne, da bi se mi to že kdaj zgodilo. Samo…zares za vsak slučaj.

Prodajalec je zavohal fotoaparatično devico in priskočil na pomoč. Razložil mi je vse o krasni akciji, ki jo na mojo neizmerno srečo izvajajo ravno zdaj. Če kupim zraven fotoaparata in torbice še memory card (spominska kartica se sliši tako…spomeniško), potem mi pri naslednjem nakupu nad 50€ obračunajo 20€ popusta. Moji gorenjski možgani so mojim gorenjskim ušesom itak poslali samo ta pomembni del - tisti del o 20€ popusta, - pri pultu z memory cardi pa sem itak ugotovila, da človek nekako rabi tudi to, da ima vse tiste slike potem kam shranit. Zato sem se numbly pustila prepričat. Če bi bila bolj pametna od njega, bi bila namreč verjetno jaz prodajalka na tistem oddelku in ne on.

Najboljši del kupovanja fotoaparata šele pride. Dejansko so me to pot nategnili v pozitivno smer. Dobila sem eno popolnoma izpolnjeno kartico za popuste in še 3 ekstra nalepke za novo kartico. Ker sem pač izbrala dober fotoaparat in dobro taško, na moj memory card pa gre po novem 1063 slik. Tisto popolnoma izpolnjeno kartico pa je potem izkoristil moj tehnični pomočnik pri nakupu ziljon DVD-jev, ki sva jih na koncu namesto za 60€ dobila za 40€. Tukaj nekje bomo zamolčali dejstvo, da tako hišica za fotoaparat kot tudi spomeniška kartica staneta tam nekje 20€ in da bi, če ne bi kupila ene izmed teh stvari, dobila “popust” 20€ že pri tem nakupu in mi ne bi bilo treba čakati do naslednjega.

Sem pa zdaj skoraj popolno opremljena za svojo poletno vlogo tečne turistke. Beware, Europe, here I come!!

(Delček naslova - prepričana sem, da ste dovolj open-minded, da boste sami ugotovili, kateri - je pobran od tulele.)

Včeraj je po nekaj tednih vročinskih udarov spet lilo kot iz škafa. Normalni ljudje bi rekli “Ni pene”, odprli svoje zvesto čakajoče dežnike in šli v miru skakat po lužah. Meni pa se je stvar nekoliko zakomplicirala. Mudilo se mi je od doma, dežnika ni bilo nikjer, ko pa sem ga končno našla, sem se spomnila, zakaj ga ni bilo na običajnem mestu. Če bi rekla, da je bil “malo polomljen”, bi pretiravala v optimistično smer. (Just for the record - to je že tretji rdeči dežnik, ki se mi je sesul. Vendar ostajam zvesta barvi - v petek grem na lov za četrtim.) Ostali sta mi torej dve opciji - da grem od doma brez dežnika ali da si sposodim tistega od mami. Naj kar na tem mestu razjasnim, da si nerada sposojam njene stvari. Predvsem zato, ker se čisto nehote in seveda popolnoma same od sebe še hitreje uničijo kot moje.

Seveda sem vsevedno zavila z očmi, ko me je prosila, naj ga ne izgubim. Šur de, kdaj sem pa jaz že kaj izgubila? Pa sem šla. Dežnik sem na avtobusu lepo obesila na drog ob sedežu. Da ga ne pozabim, jasno. Ko sem že izstopila iz avtobusa, sem vse do konca Resljeve navdušeno triumfirala sama nad seboj in nad svojo genialno domislico, dokler nisem ugotovila, da se pravzaprav nimam za kaj veselit. Ker dežnika, jasno, nisem imela.

Panika!

Po začetnem šoku sem najprej klicala dragega očka. Če mi lahko da cifro od LPP-ja. Ko je izvedel, za kaj jo rabim, se je samo zarežal. Kaj pa naj. Človek bi edinole mislil, da se bodo že navadili.
Na LPP-jevi centrali sem takoj dobila prijaznega gospoda, ki me je zaslišal o smeri avtobusa, barvi dežnika in mojem položaju na avtobusu, potem pa je po hitrem postopku povedal, da bo poklical šoferja, ko bo avtobus prišel na končno, in ga prosil, če gre lahko dežnik poiskat. Kljub njegovemu pomirjujočemu glasu, ki bi ga prej pripisala kakšnemu javnemu bralcu pravljic ob večerih na Slo1, si nisem dala veliko možnosti in se v mislih že pripravila na kupovanje novega dežnika in neskončno domače zafrkavanje. Najbrž bi začeli z “A glavo še maš?”…and we would go on from here.

Ko sem čez deset minut spet klicala na isto cifro, nisem bila prav blazno optimistična. Ampak - hevreka, the umbrella (ella-ella-e-e-e…) has been found! Zdaj sem se morala samo še odločit, ali bi ga rajši pobrala še isti dan na istem avtobusu ali bi rajši počakala en dan in ga prišla iskat na LPP na Celovško. Ker so mi pred oči prihajale Rambo-style podobe same sebe, kako skačem z avtobusa na avtobus in sprašujem zmedene šoferje, če imajo slučajno kje kakšno marelo odveč, sem se odločila za (predvsem njihovim) živcem bolj prijetno opcijo naslednjega dne.

Poanta te zgodbice? Naslednjič, ko bom težila nad šoferji, ki zavirajo tako divje, da polovico mojega telesa odnese naprej, z drugo polovico pa bingljam na drogu; nad šoferji, ki na ves glas nabijajo narodnjake; nad šoferji, ki mi nočejo ustavit, čeprav še vedno stojijo na postaji in čeprav je to zadnji avtobus, ki pelje v moje rovte…nad vsemi takimi šoferji skratka, se bom spomnila kombinacije teh dveh LPP angelčkov in nehala lomastit in rohnet.

A short explanation: takole na dolgo in na široko je zame najlaže rečt “hvala”.

Attention! Spodnja objavica zna razkriti malček vsebine filma. Za vse tiste kozmobejbe, ki ga nameravate še videti…

Podlegla sem skušnjavi Sex and the city. Iz parih razlogov.

Prvi je ta, da se že celo večnost nisem spravila na girls night out. (Baje je tako naslov nekemu porniču, ampak v mislih nimam take vrste girls night out.) Tako dolgo pravzaprav, da nisem vedela, kaj naj oblečem, in kaj takega se meni zgodi res res redko. Pač res nisem take vrste človek, ki bi to “absolutno potreboval” tako, kot nekateri potrebujejo svoj kozarček pred spanjem (well, we have a name for them) ali pa drugi, ki so obsedeni z dizajnerskimi torbicami. Sama imam na primer 2 niti malo dizajnerska primerka, ki ju izmenjavam na dovolj redne presledke in upam, da bodo ljudje padli na finto. So far so good, ali pa samo nihče nič ne reče.
Šele drugi razlog je povezan s filmom. Kljub temu, da samo sebe smatram kot ozdravljeno Cosmoholičarko in da sem se šele ta mesec uspela uspešno kresnit po prstih, da nisem kupila zadnje številke Cosmopolitana, je v meni ostala tista majčkena deklina, ki hrepeni po lepih cotah in čeveljcih. In ker nisem človek, ki bi si kupoval take zadeve (glej prejšnji razlog), grem rajši v kino gledat druge ljudi, kako to počnejo, in plačam samo za karto. In če grem v kino v torek, prihranim še pri denarju za karto. Baš sam snajdljiva, ha?

And off we went. Najprej sva uspeli dokončno šokirati hosteska na pultu s kokicami, ki mu ni potegnilo, da ima moja kolegica pač rada veliko kokakole in veliko kokic in da bo zato sama popapala in popupcala “žur za dva”. Mojo prošnjo po eni tamali kokakoli je zato gladko ignoriral, ko pa jo je uspel sprocesirati, je njegov obraz napolnil izraz čiste nejevere. Meni pač ni ostalo drugega, kot da se opravičujoče smejčkam in lezem v dvorano, ker sem že itak zamujala. Potem mi je v dekolte na veliko veselje mimoidočih mulcev padla kokica, ampak sem se odločila s tem ukvarjati se kasneje. In potem se je začel film.

V katerem sem se naučila naslednje:

• človeka na sredi ulice nikoli ni dobro tepsti s poročnim šopkom, ker je potem vsa ulica nastlana s cvetličnimi listi
• erotično pripravljen suši, postrežen na tvojem lastnem telesu, ni dobra ideja, če zvoni telefon, ki ga nimaš na dosegu roke
• “I curse the day when you were born” ni dobra uvodna izjava za pogovor s človekom, ki ga ne maraš zaradi nečesa, kar je storil tvoji prijateljici
• če že uničiš poroko svoji prijateljici z nečim, kar si rekla njenemu zdaj-nič-več-možu, potem ji to povej malo prej kot pet mesecev po tem nesrečnem spodrsljaju

…in lahko bi nadaljevala v nedogled. Poanta tele epopeje pa je na koncu koncev vendar v tem, da je kakšen tak večer grozno koristen za splošno boljše počutje.

Over&out. Lahko noč…