C’est tout ce que j’aime!

Načeloma se - čeprav je to težko verjeti - ne vtikam v stvari, ki se me ne tičejo neposredno in ki niso v območju mojega zanimanja. Zato sem pustila, da gre Rebeldemanija v vsem svojem sijaju mimo mene; opazovala sem jo samo z…recimo sociološkega vidika. Kaj se zgodi, če produkcijska hiša v pričakovanju ogromne količine denarcev najavi, da bo povsod po svetu popularna skupina razpadla in da je eden izmed njihovih koncertov morda zadnja možnost, da jih naše očke uzrejo v živo? Desant na halo Tivoli.

In tako smo, po rahlo zaviti poti sicer, prišli do trenutka, ko je Rebeldemanija oplazila tudi mene. Včeraj ob pol šestih popoldne, ko je bila kompletna trasa vse od Slovenske pa do križišča Celovške z Litostrojsko (po kmečko od Bavarca pa do LPP-ja na Celovški) zabasana z avtobusi, masami majhnih ljudi in njihovih staršev in avtomobili, v katerih so sedeli skladno z gnečo nervozni ljudje, ki so komaj čakali, da se prometni štoflc sprosti, pač nisem imela boljšega dela. Ipak sem tudi jaz sedela v enem izmed tistih prej omenjenih avtobusov.

Razmišljala sem o “junakih našega časa” in o tem, da je percepcija mladih, ki projicirajo lastnosti svojih idolov nase, še vedno tako popačena, kot je bila v času, ko sem bila jaz mlada. (No ja, mlajša. Manjša. Kakorkoli.) Ko sem bila stara 10 let, so me istočasno obsedli Kelly Family in Caught in the Act. Težava je bila samo v tem, da se je moja realnost v odnosu do njih precej razlikovala od dejanske.

Mamicam se, na primer, življenje na barki in vzgajanje dvanajstih otrok v duhu “kar bo, pač bo”, ne bi zdela ena izmed najbolj perspektivnih prihodnosti, ki si jo lahko zamislijo za svojega otroka, jaz pa se še vedno spomnim puljenja plevela iz stikov med ploščami na dedkovem dvorišču, ker sem s tem zaslužila za koncert, in ravnokar razmišljam, ali sem bila samo na enem ali na obeh. Prav tako sem bila kar malček razočarana, ko sem izvedela, da se fantje iz Caught in the Act tako ali tako ne bi nikoli zanimali zame, tudi če bi bila starejša, bolj zrela in bolj kul (in, pač…bi živela nekje v njihovi bližini, obviously), ker se imajo itak raje med sabo. Dejstvo, da je bil Robbie Williams (tudi) zaradi slave kar nekaj časa odvisen od drog, alkohola in (baje?) tudi seksa, nas seveda ni motilo, ko je bil pa v Take That tako luštkan.

Podobnih primerov je najbrž še malo morje, najnovejši fenomen na tem področju pa so Rebelde. Vendar njih vseeno rešuje majhna podrobnost. Kot pevci so verjetno popolnoma normalni in tudi v resničnem življenju najbrž ni nič resnega narobe z njimi. V svoji telenoveli pa, po drugi strani, dajejo mladim zgled tega, da je popolnoma okej, če celo življenje ne počneš ničesar in si definiran kot “sin/hči bogatašev”, cele dneve sediš na celi riti in loviš punce/fante, se ne učiš, ker imaš itak dovolj denarja, da si lahko privoščiš luftanje, se smejiš sošolkam, ki so revnejše in grše od tebe in se vsakih deset minut pojaviš v novem oblačilu, ker je bilo prejšnje že videno in zato za odmet.

Ampak najboljši del tega je, da bo tudi Rebeldemanija (kot prej Caught in the Act manija, pa Take That manija in mnogo pred tem Kelly Family manija) čez, recimo, deset let, v glavah te mladine samo spomin in verjetno ne bodo niti vedeli, zakaj so jim bili Rebelde tako zelo všeč.
Ali pač. Jaz še vedno vem, da je imel Paddy “najbolj luštkane očke na svetu” in da je Angelo ” izgledal kot angelček”.

Danes sem stopala iz bloka in si vmes popravljala čeveljc, ko se je okoli vogala prav nemarno prišunjal veter. Ko sem sanirala posledice (krilo v stilu Marylin Monroe ni najbolj primerna izbira za vetrovno vreme, razen če nočete naslednjih nekaj minut preživeti tako, da skačete v zavetrje in se hkrati poskušate nasmehniti sosedom, ki si bodo ta trenutek mogoče zapomnili še kar nekaj časa, hkrati pa vas preveva hvaležen občutek, ker to dejansko niso vaši sosedje in bodo po vsej verjetnosti pozabili na ta neljubi pripetljaj vsaj do takrat, ko vas bodo spet videli), me je kljub toplemu dnevu zmrazilo. To se mi pri poletnem vetru že dolgo časa ni zgodilo, zato sem takoj prepoznala vsiljivca. Na travniku belih ovčk se pač črno takoj opazi, tudi če se poskuša skriti v travo.

Pihati je začel jesenski veter. Tisti veter, ki s sabo prinese kup meni neljubih sprememb. Življenje je treba reorganizirati, na novo definirati, deložirati stare, grde, neprijetne navade in vpeljati nove, ki bodo hkrati tudi lepše in bolj koristne, predvsem pa bo z njihovo pomočjo življenje kar naenkrat padlo v urejene, ustaljene tirnice in se bo morda končno nehalo voziti po tirih, katerih polovico so v tunelu ukradli (it does happen), polovica preostalih pa pelje nekam, kamor se nihče dejansko ni hotel peljati že stoletja.

Počasi bo treba pasti iz poletnega razmišljanja nazaj v razmišljanje za ostale letne čase, kjer vse manj prostora zavzemajo stvari, ki jih narediš preprosto zato, ker ti pašejo, in vse več prostora požrejo stvari, ki jih delaš zato, ker jih moraš, čeprav se nekje v zadnjem možganskem reženjcu zavedaš, da ti dolgoročno koristijo in da brez njih tvoje življenje ne bi bilo enako. Minili so časi, ko sem vstajala ob osmih zjutraj samo zato, da sem globoko ponotranjila misel, da bi lahko še spala, če bi hotela; in minevajo časi, ko bom ostajala pokonci pozneje, kot je zame v navadi, samo zato, da bi sama sebi dokazala, da lahko grem spat točno takrat, ko to hočem sama. Nepreklicno se bo nehal pojavljati tisti popolni občutek miru, ki je letos prvič prišel enkrat maja, ko sem čičala na terasici balkona enega izmed stanovanj prej omenjenega bloka, jedla sladoled, gledala v slepeče rumenobelo sonce, migala s prstki na nogah in potem počasi odpeketala proti faksu, ker je bil tako ali tako tak lep dan, da se nikomur nikamor ni mudilo in zato pravzaprav ni bilo niti pomembno, če pridem ali ne. Pa vseeno sem; zato, ker bi si lahko izbrala tudi drugo možnost. In dokončno se lahko poslovim od nenadnih vzgibov, ki te zaradi svoje specifične norosti obiščejo samo med poletjem, so pri tebi, dokler jih znaš pravilno in popolnoma izkoristiti, potem pa te brez kakršnegakoli opozorila zapustijo brez možnosti, da bi se na njihov odhod ustrezno pripravil.

Ampak najlepše pri teh trenutkih je dejstvo, da se bodo tako nepreklicno in dokončno, kot so zdaj odšli (in za seboj pustili rahlo melanholično Deklino), tudi vrnili. Še lepše pri preostanku leta pa je to, da imajo tudi vsi ostali letni časi take “svoje” trenutke. Trenutke, ki te navdušijo in osvojijo v hipu, zapustijo še hitreje, potem pa se spet vrnejo.

In želim si čimveč takih trenutkov. Vam pa tudi.

Sončni zahod na reki Seni (Pariz, 13.8.2008)

Ko ti ob pol devetih zvečer zvoni telefon in številke na ekrančku ne prepoznaš, je to za večino ljudi zadosten razlog, da telefon samo utišajo. Mene, po drugi strani, razno nadlegovanje ljudi, ki mi poskušajo prodat komplet slovarjev medicinskega izrazoslovja, nov sesalec z vakumsko močjo ali zavarovalno polico, ki mi bo spremenila življenje, še ni izučilo. Pa sem se vljudno oglasila.

Na drugi strani žice me je pričakovalo osladno dekletce (katerega imena nisem čisto ujela) iz Amnesty International. Preden sem zagnala paniko zaradi tega, ker zlorabljajo mojo številko za svoje sebične namene, sem hvalabogu doživela miselni preskok v kakšne pol leta nazaj, ko sta me na faksu ustavili dve simpatični mladenki in skoraj ponižno prosili, če me lahko vpišeta v register podpornikov Amnesty International. Bilo je ravno okoli novega leta in zato je bil moj Christmas spirit očitno na vrhuncu, pa sem rekla itak, zakaj pa ne. Še več, napisala sem jim številko svojega tekočega računa in jim dovolila, da mi vsak mesec trgajo 3€ za pomoč na smrt obsojenim upornikom po vsem svetu. In takrat, tega se zdaj spomnim, sem bila popolnoma impresionirana nad svojo človekoljubnostjo.

Včeraj stanje ni bilo tako rožnato. Že ob tem, da je gospodična rekla “A vas motim?” in potem niti ni počakala, da se izjasnim, ali me moti ali ne, se mi je pritisk en malček dvignil. Pač rada odgovorim na vprašanje, če mi ga že postavljajo. Dobro, pust’mo stat, sem jo poslušala naprej. Polovico njenega govora sem sicer itak zamudila. Nedvomno je bil naučen na pamet, bi bilo pa lepo, če ne bi bil. Bojda so namreč tudi z mojimi prispevki pomagali na tisoče uporniškim tipsonom v Aziji, Afriki in nasploh povsod, do kamor seže oko, in se, še več, z donkihotovsko vztrajnostjo nameravajo še naprej boriti proti krutostim oblasti. Do tukaj nekje je moja boljša polovica že tapkala po zapestju in šepetaje svetovala, naj jih skenslam, mene pa je vseeno zanimalo,v čem je namen te epopeje. In sem tudi izvedela. Da bi lahko svojo borbo nadaljevali, potrebujejo več denarja. Konkretno - več mojega denarja.

Ob slišanju tega sem najbrž izpadla kot riba na suhem. Prosim? Da bi nadlegovali tiste, ki jim na Čopovi dan za dnem obrnejo hrbet (in so lahko še srečni, če se kdo ne zdere nanje), jim ne pade na pamet, tiste pa, ki jim že tako ali tako mesečno pošiljamo prispevke (no, sami si jih vzamejo…ampak to zdaj ni bistveno), pa nadlegujejo za več? Ponudiš-prst-požrejo-roko-do-rame princip. Priznam, da me je prijelo, da bi poslušala prej prišepetane dobronamerne nasvete. Namesto tega sem povedala, da sem trenutno malček brez denarja - vsaj za kaj takega, ampak vseh podrobnosti jim pa ni treba vedet - in gospodično vprašala, če jih lahko pokličem kdaj pozneje. In upala, da bo dojela, da “kdaj pozneje” v tem primeru pomeni “nikoli”.

Ampak ni šlo tako zlahka. “Ja…gospodična…kako to mislite?” Kaj kako to mislim, točno tako, kot sem rekla, kako pa? Pokličem. Vas. Nazaj. Enkrat. Drugič. Where’s the part you don’t understand? Potem mi je - z malo bolj prijaznimi in predvsem drugačnimi besedami - razložila, da to tako ne gre in da če želim, lahko oni pokličejo mene nazaj čez dva meseca. Ker se mi zdaj res ni več dalo, sem se strinjala in odložila. Seveda sem se prej poslovila. Morda sem malce neotesana, vljudna pa kljub temu sem.

Če slučajno koga zanima: številke si nisem shranila. Čez dva meseca bomo ta rok pač podaljšali še za dva meseca. In še za dva, in še za dva…in dokler bo pač potrebno, da bo naša najljubša človekoljubna organizacija dojela, da ima tudi moje človekoljubje svoje meje.

Pametni blogerji priporočajo, da se njihovi so-blogerji pred objavo novega prispevka vedno vprašajo o reakcijah svojih mam, in ga ne objavijo, če je reakcija neugodna. Ker približno vem, kaj si ob naslovu tele objave misli moja mami, je treba nekaj razjasnit - tak naslov je tukaj zgolj in samo zavoljo pomanjkanja drugih, primernejših.

Moj fotoaparat je ob zadnjem daljšem potovanju iz domačega gnezdeca doživel neprijetno bližnje srečanje s tlemi češke cvetličarne. Posledično ga od takrat naprej raje puščam doma, da si prihranim javno sramoto in živce, ki bi jih gotovo izgubila ob dejstvu, da se je ugasnil vsakič, ko sem poskušala slikat. In s tem sem bila do pred kratkim popolnoma zadovoljna. Ker pa se je v počitniških planih pred kratkim nepričakovano pojavil Pariz (in še bolj pred kratkim za nekatere še bolj nepričakovano Kopenhagen), sem se odločila za revolucionarno potezo. Če gre človek v Kopenhagen, si pač ne more privoščit, da mu fotoaparat crkne na vsakem vogalu, ko pa je tam toliko vogalov, ki jih je treba slikat! Za Pariz pa je itak najbolje, da si ga prilepim na roko.

Pa smo šli v šoping.

Ekvivalent “dobrega” fotoaparata je pri meni “Ja ne vem…mora bit mejh’n…pa luštkan, pa mora znat slikat…”. Zato je najbrž jasno, da sem pri nakupu potrebovala malce pomoči nekoga, ki se zmerno do pretežno precej bolj spozna na take stvari kot jaz. Ko sem se prepričala, da moj omiljeni model ne obstaja samo v roza barvi, in dobila tudi potrditveni “ja” od prej omenjene osebe, smo šli v napad na blagajno. In vmes mi je pot prekrižala inteligentna ideja o torbici za fotoaparat. Če si že kupujem fotoaparat, je najbrž dobro, da si kupim še taškico, ne? Za vsak slučaj. Saj veste, če mi slučajno kdaj pade iz rok. Saj ne, da bi se mi to že kdaj zgodilo. Samo…zares za vsak slučaj.

Prodajalec je zavohal fotoaparatično devico in priskočil na pomoč. Razložil mi je vse o krasni akciji, ki jo na mojo neizmerno srečo izvajajo ravno zdaj. Če kupim zraven fotoaparata in torbice še memory card (spominska kartica se sliši tako…spomeniško), potem mi pri naslednjem nakupu nad 50€ obračunajo 20€ popusta. Moji gorenjski možgani so mojim gorenjskim ušesom itak poslali samo ta pomembni del - tisti del o 20€ popusta, - pri pultu z memory cardi pa sem itak ugotovila, da človek nekako rabi tudi to, da ima vse tiste slike potem kam shranit. Zato sem se numbly pustila prepričat. Če bi bila bolj pametna od njega, bi bila namreč verjetno jaz prodajalka na tistem oddelku in ne on.

Najboljši del kupovanja fotoaparata šele pride. Dejansko so me to pot nategnili v pozitivno smer. Dobila sem eno popolnoma izpolnjeno kartico za popuste in še 3 ekstra nalepke za novo kartico. Ker sem pač izbrala dober fotoaparat in dobro taško, na moj memory card pa gre po novem 1063 slik. Tisto popolnoma izpolnjeno kartico pa je potem izkoristil moj tehnični pomočnik pri nakupu ziljon DVD-jev, ki sva jih na koncu namesto za 60€ dobila za 40€. Tukaj nekje bomo zamolčali dejstvo, da tako hišica za fotoaparat kot tudi spomeniška kartica staneta tam nekje 20€ in da bi, če ne bi kupila ene izmed teh stvari, dobila “popust” 20€ že pri tem nakupu in mi ne bi bilo treba čakati do naslednjega.

Sem pa zdaj skoraj popolno opremljena za svojo poletno vlogo tečne turistke. Beware, Europe, here I come!!

Danes sem šla v enem izmed trenutkov, ko čisto slučajno nisem vedela, kaj bi sama s sabo, naročit dve francoski knjigi, ki jih rabim za študij, na francosko verzijo Amazona. Ko sem se uspešno uprla ideji, da bi kupila še tretjo in četrto, ki ju v bistvu ne rabim, bi pa lepo dopolnili mojo kolekcijo, in si obljubila, da bom to naredila kdaj drugič, sem se posvetila predvideni ceni obeh knjig. Če zanemarimo poštnino, ki paradoksalno ni zanemarljiv podatek - Francija pač ni za vogalom, če pa želiš knjige v treh do petih dneh, pa se prestavi še malo bolj stran - pridemo do zanimivega zaključka.

Dve knjigi (L’un est l’autre: des relations entre hommes et femmes in La fausse route, če slučajno koga zanima) staneta 10,36€. Moj zvesti kalkulator pravi, da je to približno 2.480 pokojnih tolarjev. In pozor, ne gre za knjigi, ki jih nihče ne bi bral, pa jih sedaj ponujajo po superekstraznižani ceni, da jim ne bo treba uporabit Hrenove metode kurjenja kresov! Gre za dve izmed najbolj branih knjig v svetovni feministični literaturi in v literaturi nasploh, zato bi človek prej sklepal, da bo cena tovrstnih knjig višja od običajnih cen knjig. Človek se vpraša, ali je kaj narobe z njim ali s Slovenijo, kjer ena (!) knjiga stane skoraj še enkrat toliko, če govori samo o tem, kako londonske gospodične dan za dnem hodijo na tržnico po solato in javkajo, ker ne vedo, katere čevlje naj obujejo za ven. Ker tiste z dejansko vsebino so dražje.

To je eden izmed razlogov, zakaj naročam knjige po internetu. Strinjam se sicer, da je potrebno podpirati slovensko založništvo. Knjigarnarstvo, če hočete. In bi tudi z veseljem ga, če bi imela to možnost. Možnosti ni, kar nas pripelje do problema, ki nastopi, če hočeš kupiti originalno knjigo. V največjih ljubljanskih knjigarnah so francoskim knjigam namreč posvečene točno tri police. Pa ne tiste tri, ki se raztezajo čez celo knjigarno, kje! Tiste tri, ki jih moraš iskati z baterijo pri belem dnevu, tiste tri, za katere niti prodajalke same ne vedo, kje se nahajajo, in so iskreno presenečene vsakič, ko jih po naključju odkrijejo. Na tistih knjigah tam se nabira prah. Pojdite sami preverit, če mi ne verjamete.
Nabiranje prahu pa je po mojem edina logična posledica naslovov tistih knjig. Na takih policah sem našla točno eno zase zanimivo knjigo (Poètes français des XIX^e et XX^e siècle), pa še zanjo mi je popolnoma jasno, zakaj ne zanima nikogar drugega.

Mimogrede, ko smo že pri nedostopnosti tujih knjig - ena izmed slovenskih knjigarn ponuja tudi možnost naročila preko njihove poslovalnice. Sliši se krasno preprosto, pa ni. Naročilo in jaz bova kmalu praznovala prvo obmesečnico, knjige pa še vedno ni. “Smo jo naročili, zdaj pa čakamo, da jo pošljejo.” Če jaz lahko dobim knjigo iz Francije v petih dneh, potem bi tudi vi lahko tisto zadevo spravili do mene v prej kot enem mesecu, glede na to, da se ukvarjate s tem…?

Moj predlog za Unescovo “mesto knjige” leta 2011? Kakšno izmed mest, v katerem se da kupiti tudi knjige tujih avtorjev po ceni, ob kateri te ne prime, da bi z glavo tolkel ob pult ali kakšno drugo primerno površino in tulil. V enem izmed člankov na to temo piše, da bo Ljubljana leta 2010 postala “pribežališče knjižnih moljev”. Sumim, da še ne vedo, da se bodo prišli scvret na svečo nedostopnih in/ali nedopustno dragih knjig.

opozorilce: preden me potihem obtožite/obtožijo početja, ki je spravilo ob kruh eno izmed bolj branih slovenskih teve voditeljic, blogerk in potopisk, naj povem, da sem osnovno idejo za post dobila tukaj in da jo je današnje naročanje knjig samo še nadgradilo. Just for the record…

Je n’ai qu’une vie. Comme tous les autres. Et je ne veux pas le gâcher comme ça.

Ena ne pokliče, ker nima časa. Počaka, da jaz pokličem njo. Pove, da mora pazit Lukija. Preden dojamem, da ne govori o svojem fantu, ampak o svojem bratrancu, mine kar nekaj časa. Zapolnim ga z razmišljanjem o tem, zakaj bi morala paziti na svojega fanta, če ji bo v nasprotnem primeru kam ušel in kako nekateri ljudje res ne znajo več določiti meje med “stvarjo, ki me zanima” in “stvarjo, ki ni moja stvar”. Kakorkoli čudaško se to sliši. Še prej mora s tistim ta drugim Lukijem lest v gore. No ja. Gora je v tem primeru relativna stvar. Kamorkoli že leze in s komerkoli to počne, zmenjena je bila z mano. Užaljeni medvedek se napoveduje na obzorju.

Druga se mi na telefon sploh ne javi. Kar že dolgo časa pomeni “slišim telefon, vidim, da me kličeš, ampak se ne bom oglasila, ker itak nimam časa zate in bi te razočarala, kar pomeni, da je lažje, če te ignoriram”. Zato prijazna Jaz pokličem samo dvakrat. Ker mogoče prvič ni slišala telefona. In ker, ironično, nočem motiti. Čeprav sva bili tudi midve zmenjeni in čeprav ona nonstop jamra, da me premalokrat vidi. Ta ta druga je bogve kje, najbrž chilla po napornem tednu službe. Ker je vsem tako grozno težko. Užaljeni medvedek s svojo šobico zakriva sonce na obzorju.

Blagor meni, ki skozi življenje potujem z neizmerljivo lahkostjo. Vive le petit moi!

Tale pesmič danes je zame. Lastim si ga. Ker je lep. In ne priznavam, da sem se nanj spet spomnila šele po tem, ko so ga uporabili v reklami za Mobitel.

Lahko noč.

Danes pesmica. Za malo lepih trenutkov. Snow always does that to me…

Paris at night
(Jacques Prévert)

Trois allumetes une à une allumées dans la nuit
La première pour voir ton visage tout entier
La seconde pour voir tes yeux
La dernière pour voir ta bouche
Et l’obscurité tout entière pour me rappeler tout cela
En te serrant dans mes bras.

vir

Se spomnite tiste male male lokomotivčke, ki je sopihala po klančku in čuhapuhala “You can do it you can do it you can do it you can do it…“?

Pa Mojstra Mihe, ki navdušeno tuli “Bomo zmogli? Bomo ja!!!” na začetku, na koncu in vmes v čisto vsaki izmed svojih risank?

In čisto za konec še nečesa, česar se petstoposto morate spomnit vsi? “Just do it.” Malo manj znana in bolj poredna verzija tega slogana je “Just did it”, ampak nisem imela tega v mislih

Tele tri misli mi skačejo po glavi že 14 dni, pa še naslednjih 14 dni mi bodo. Ampak vmes…vseeno pridno odštevam.

Patience, my dear Watson(s?).

Pa smo spet tam. Upam, da se to ne dogaja samo meni. Res upam. Ker če sem edina, ki jo lahko outsmarta štiriletnik, potem si bom takoj nehala razbijat glavo s stvarmi, ki jim očitno nisem dorasla. 2 kajli v dveh dneh, to je skoraj družinski rekord…

Včeraj, med kosilom. Kot blesava sva iskala kosmiče. Ki jim je ime Vitalis in so sestavljeni v glavnem iz vanilijevo filanih blazinic. (Teh ponavadi najprej zmanjka, in najpogosteje jih ne poje tamal, ampak jaz. To je tudi razlog, zakaj jih konkretno včeraj ni bilo več. Ampak pšššššt. ) Včeraj sem pač zato vedela, da jih ni več, še preden je sploh vprašal. Pa sem jih šla vseeno iskat z njim. In potem sva iskala. In iskala. In dialog, ki se je odvijal med tem, je bil nekako takle.

Tetka: Ni jih…a vidš da jih ni?
Tamau (rofka po vseh možnih policah): Ja pa so. Če vem da so! Zadnjič so še bli.
Tetka (zdaj že vemo zakaj rahlo osramočena): Uhm…ne…ni jih. Greva. Stoposto jih ni!
Tamau (se obrne v mamičasti pozi, ki ponavadi nakazuje na “say it again pa jih boš dobil”): A lahko malo strpnosti? Pa potrpljenja? Šuš. Jih bom sam najdu!!!

Nazaj v kuhinjo sem pomojem pricapljala kot polit cucek. In pustila strogo mamico, da zgoraj še naprej brska za kosmiči, medtem ko je poredni otrok (ki je dejansko poreden, ker je požrl vse prej omenjene kosmiče) šel sedet za mizo. Še dobro, da me ni poslal v kot.
Človek bi mislil, da se je poredni nedeljski otrok do ponedeljka česa naučil. No…pa se očitno ni. Danes sem nečaka vlekla ven iz avta, ko je ugotovil, da nima zapete bunde. In da mu jo je dedi pozabil zapet. Spet sem hotela izpast pametna, pa ni šlo.

Tamau: Lej! Dedi mi ni zapel bunde!!
Tetka (s svojim outsmarted “you’ve got so much to learn” nasmeškom): Sej si bil ves čas v avtu ne?
Tamau (zdaj očitno že rahlo naveličan svoje butaste tete): Pa medtem, ko sem se usedal V avto? Pa zdej, ko grem VEN iz avta? A boš rekla da zdej tud ni mrzlo? Še ti si zapeta!

Ker očitno ponavadi hodim okrog napol slečena?! Auč.

Mulček gre s svetlobno hitrostjo na levo. Jaz pa s še večjo hitrostjo na desno.

V zadnjih dveh dneh sem izvedela, da:

- sem pikolovska
- sem bossy
- zbijam integriteto ljudem (enemu človeku pravzaprav).

I wonder what comes next. Mogoče sem pa res zmaj. Ampak če sem, hočem biti takle zmajček.

vir

Nočko.