Šestnajsti rojstni dan je v Ameriki očitno ekvivalent manjšega potresa ali poplave. Kljub temu, da se zgodi samo enkrat, ljudje o njem govorijo še dolgo po tem, ko je že vsega konec. Danes sem od obupa nad francosko slovnico prižgala MTV in nabasala na oddajo My Super Sweet Sixteen. Po koncu sem še nekaj časa sedela na kavču, se čudila neznosnemu idiotizmu punčke, ki je čisto slučajno igrala glavno vlogo v tem delu, in obupavala ob misli, da je samo ena izmed mnogih.
Mali je bilo ime Mary, zgledala je kot pomanjšana in poneumljena verzija Anne Nicole Smith. Edinka, seveda. Njen edini pomemben cilj v življenju je bila rojstnodnevna zabava. In lotila se je je s precejšnjo mero zanosa.
Najprej je v stanje neme otopelosti spravila vse organizatorje svoje superdupermega zabave, ko je z narejeno afektiranim glasom razlagala, kaj vse morajo spremeniti v prostoru, kjer se je zabava odvijala. Njena mama ji je stala ob strani z nasmeškom, ki je jasno dal vedeti, da je zanjo njen otrok nekaj najboljšega takoj po narezanem kruhu, mala pa je še kar navijala. Seveda je moralo biti vse srebrno in roza. Mais naturellement.
Sledila je izbira rojstnodnevnega darila. Res je, da je vsaka punca pri svojih rosnih treh letih sanjala o tem, da bo za darilo nekoč dobila konjička, ki bo samo njen in ki mu bo lahko vsak dan menjala barvo grive in repa, odvisno od njenega outfita. (Res je tudi, da mene to nikoli ni mikalo. Dekle iz vasi pač.) Ampak nekako je večina deklet preživela te sanje. Razen Američank, očitno. I want a horsey! This would totally be the best gift ever! Pa so šli po horseyja. Seveda noben izmed tistih, ki so bili na voljo, ni ustrezal mali princeski, razen tistega najdražjega. In ko je mama rekla, da toliko denarja ne bo niti približno dala za konja, in ji kupila sladoled, je bil komentar samo Well, I like ice cream. But I would like a pony sooo much more! Seveda, namembnost je ista, samo poglejte horseburgerje.
Vsaka Barbie princeska mora imeti dve pomembni stvari: svojega lastnega Kena in roza obleko. Kena je bilo treba najeti, čeprav bi tudi katerikoli od sošolcev verjetno popolnoma ustrezal namenu. Ampak moral je biti starejši. Duh-huuuh, kdo pa se še kaže v javnosti z ljudmi enake starosti? Soba štirinajstih model-looking tipčkov, ki verjetno pod soncem niso imeli nobenega boljšega dela, je čakala na odločitev male sladkorne miss, ki jih je prisilila v “zanimivo” igrico. Ker tudi njene kolegice niso imele spremljevalcev (seveda, iste sorte tiči skup letijo), si je vsaka namazala ustnice z različnim odtenkom šminke. Fante so prisilile, da so zaprli oči (kar bi vame naselilo anksiozna čustva), nato pa so vsaka svojemu afektirano pritisnile poljubček. Barbika je seveda dobila najbolj Ken-looking reveža. Za moje pojme bi jim bilo laže, če bi fantom to povedale, ampak v stilu ameriške pin-up devičke je govorjenje a strict no-no. Seveda kakršnokoli pregovarjanje med prijateljicami ni prišlo v poštev – queen bee je dobila the fairest of them all, ostali pa so bili dodeljeni dekletom glede na njihov položaj v hierarhični lestvici. Kakršnokoli ugovarjanje bi pomenilo nepreklicno odstranitev s seznama tapopularnih, in ker tega seveda nobena ni hotela, so bile pametno (?) tiho.
Obleka je stala 2548 dolarjev. Buškica je povedala, da jo bo nosila samo za čas svojega fairy-tale prihoda na sceno, in v isti sapi dahnila, da se ji toliko denarja ne zdi veliko za obleko. Mama je modro molčala. Če ne bi, bi bili verjetno priča družinskemu nasilju. Seveda je treba omeniti manjši tantrum, ki je izbruhnil s perfektno našobljenih ustec, ko primerne obleke niso našli v prvih treh trgovinah. Oh my God, I sooooo hate it when they don’t want to help me!!! Itak, njihov življenjski cilj je, da pred tabo skrivajo obleko, ki si jo želiš. Rojeni so bili s tem namenom in sedaj ga izpolnjujejo. Bog, kako si vedela??
Ko so uspeli zbrati vse potrebno za zabavo tisočletja, je nastopil dan D skupaj z vsemi užaljenimi klici tistih nekaj revežev, ki so se do tistega trenutka imeli za popularne, pa jih miss Piggy ni povabila na svojo zabavo in s tem praktično zbrisala njihov obstoj. Na mamino vprašanje, zakaj jih ni počastila s povabilom, je odgovorila: “People who are not invited are the people who are my friends but who I don’t like.” Smešno, vedno sem mislila, da je razlika med tvojimi prijatelji in tistimi ostalimi v tem, da imaš prve rad, drugih pa ne. Ampak Američani že vedo.
In potem…je prišel trenutek, na katerega so vsi čakali z blazno nestrpnostjo. Pinky cadillac, na katerem se je v stilu angleške kraljice pripeljala Barbie osebno, poleg nje pa je sedel tisti nesrečni izbranec in izgledal tako, kot da bi raje bil v najbolj zakotni, smrdljivi luknji na svetu, kot pa tam, kjer je. Prijateljice so ponorele od navdušenja, povabljenci so v kamero tulili, da je to najboljši žur njihovega življenja, in vse je potekalo kot po maslu. Ko je izgledalo, da ne more biti bolje, je slavljenka oznanila, da bo nekaj zapela, in vsi so navdušeno obmolknili. Hvalabogu jo je prekinil prihod Ryana Cabrere (če prvič slišite zanj, vam ne bo nihče zameril), ki je odpel eno izmed svojih baje najbolj slavnih pesmi, in s tem rešil večer. Po njegovem nastopu je ena izmed dekletc prisegla, da bo omedlela, pa svoje prisege nekako ni izpolnila, druga pa je tekla za tipom in se drla “Can I have your water bottle when you’re done with it?” Tipo ji je izpolnil srčno željo. Najbrž pije samo še iz nje, tudi če do sedaj na njej že raste mah.
Seveda je na koncu zvezda večera dobila tudi svojega tako želenega horseyja. Ki so ga prej odeli v roza gamaške, roza plašček in roza plašnice. Ubogi konj si je najbrž želel podobno kot tisti tipo iz cadillaca, Mary pa je odkruncljala s konjem v z lučkami obsijano noč in se drla “It’s a horsey! Wow! I haven’t expected that!”
Samo hint za tiste, ki veste, katerega smo jutri: če to še ni bilo razvidno iz napisanega, nočem take žurke. Bljak. 
4.10.2008
