C’est tout ce que j’aime!

11:29

Danes grem na rdečerjavo. In na semi-paža. Upam, da me bodo kolegi še spoznali. Ker je bilo že preveč nerodnih situacij. Saj veste, ko te človek lepo pozdravi ali ti pomaha, ti ga ne spoznaš in greš mimo, tisti ta drugi pa bebavo gleda, ker si je ravnokar naredil sramoto v stilu “ooo, nekdo ima pa imaginary friends” pred vsemi, ki so bili tisti trenutek zraven. Ta človek sem ponavadi jaz, se pa zgodi tudi obratno.
Skratka, držim pesti sama zase in potem poročam o rezultatih.

22:57

Po poldnevnem ogledovanju, ocenjevanju in čekiranju sem prišla do zadovoljnega sklepa. Rihanna does Nicole Richie does mene. Baje mi manjkata samo še frfru in motor, ampak…do tega bomo mogoče prišli kdaj naslednjič. V naslednji stopnji. Zdaj mi ostane samo še, da grem spat (in pri tem poskušam čimmanj poležat svojo novo frizurco). Slike pridejo, obljubim.

16 dni do tega. Mental note: Francozi so blentavo ljudstvo. In počas se lahko sprijazniš, da jezika pač ne boš nikoli obvladala tako kot oni. Which is…kinda obvious. Ampak glavno mesto majo pa za popapat lepo. Mais oui, je voudrais un piece du cette tarte!

28 dni do tega. Mental note: bodi the usual cute self in če te kdo kaj vpraša o etnologiji/kulturni antropologiji, bodi extra usual cute self. Za kompenzacijo tega, da o ničemer od naštetega nimaš pojma.

46 dni do tega. Mental note: uči se, uči, da bo kaj ostalo v tvoji buči…al’ kako že gre tista ponarodela.

55 dni do tega. Mental note: ‘njoy, biotchez! Ker bo še prehitr treba spet nazaj.

In…(tukaj bi bile na mestu fanfare, pa jih iz pozneje očitnih razlogov ne bo) še n-dni do tega. Bejžte s cest, če vam je življenje drago!

Samo za kratka pojasnila vsem tistim, ki me sprašujejo, zakaj me nič ni in kje se potikam/se bom potikala/sem se potikala. Ko pa pridem nazaj, se bom samo še smejčkala in nikol’ več ne bom tečna. Res ne!

Vem, da sem obljubila, da bom dala mir vsaj do sredine junija. Že grem, obljubim. Krščanska prenova preži za robom omare skupaj s francosko slovnico. Ampak tole moram deliti z vami. Nujno!

Blogres 2008. Tema - vrednost komuniciranja v spletnih skupnostih.
Jaz bom tam. Če sem se uspela uspešno prijavit, seveda. Nekaj časa je vse skupaj crkovalo na pol minute, potem pa po moji kvaziprijavi ni bilo nobenega feedbacka, samo vrglo me je nazaj na stran za prijave. Bomo videli.

Skratka…kje sem ostala…aja. Če je bila moja prijava uspešna, bom 21.6. strašila po Blogresu s srčkanim tagom s svojim imenom. Ampak več kot nas je, večja žurkica bo. Zato skočite semle in pustite svojo stopinjico na strani. Hrbtenica Vam bo hvaležna.

Zdaj pa…grem. Francoska slovnica me za vrat vleče k sebi, slovenska literatura pa mi stoji na glavi in prav nadležno cvili. Se slišimo!! Če se prej ne vidimo, seveda.

EDIT: Vse je ok, samo brat ne znam. Ženske in tehnika pač…

Definitivno, dokončno, neizpodbitno in zagotovo je prišla pomlad. Čeprav je še vedno pasje mrzlo. Jupi!

Najlepše slikice nastanejo po naključju. In po vsej verjetnosti ti zanje niti ni treba hodit nekam blazno daleč. Tele, na primer, so bile narejene na mojem dvorišču.

Vive le spring!!!

To ni eno od tistih razmišljanj, kjer bi vsem naključnim in nenaključnim bralcem s solzami v očeh v stilu AA srečanj priznala, da sem s športom zasvojena že od malih nog, da brez njega ne morem in da bi se mi velik del življenja spremenil v dolino solza, če ne bi mogla dan za dnem uničevati kakšnega izmed vitalnih delov svojega telesa in ga mutirati zato, da bi z zanosom v očeh lahko razlagala, kako mi šport spreminja življenje. Pravzaprav imava šport in jaz nek tak prisrčen love-hate odnos, ki niha iz ene skrajnosti v drugo in spravlja vse prisotne in prisebne ob pamet, mene pa še najbolj.

Če odštejemo tekanja po zelenicah svoje rodne vasice, ko še nisem bila stara prav dosti, sva se s športom prvič začela pecat v prvem razredu osnovne šole. Bila je ljubezen na prvi pogled. Šus v glavo, in to dobesedno. Od sošolca, za katerega sem pozneje izvedela, da je bil zaljubljen vame, sem z drugega konca telovadnice dobila žogo za nogomet v glavo. Še dobro, da to ni bila ena od tistih nesmrtnih ljubezni…bogve, mogoče bi me v tem primeru kar povozil s kolesom? Dobila sem lažji pretres možganov in z nogometom opravila do takrat, ko sem nekaj let pozneje dala en in edini gol v svojem življenju. Imel je samo dve mičkeni napakici: v golu ni bilo nikogar, in gol, v katerega je žoga priletela, ni pripadal nasprotni skupini, ampak nam. Nekaj časa nihče izmed mojih takratnih soigralcev ni hotel govoriti z mano. Nazadnje, ko sem brcala žogo v veselje svojega nečaka, je z žogo odletela tudi moja superga. Toliko o moji fizični in psihični pripravljenosti na fuzbal.

Košarka se mi je iz podobnih razlogov zamerila dve leti kasneje, le da tisto ni bil več sošolec, ki je bil vame zaljubljen, ampak sošolka, ki me nikoli ni pretirano marala. Žoge za košarko so hvalabogu vedno napihnili malček manj kot tiste za nogomet, zato hujših posledic ni bilo, košarka pa v mojem življenju ostaja samo kot občasno navijanje za naše, kadar uspejo v kakšnem za mišjo kocino bolj pomembnem tekmovanju, in obvezna desetminutna depresija, ko se uprpijo v zadnjem trenutku. Zadnjič, ko sem poskusila zadeti koš, sem zadela svojega gospoda očeta v glavo, pa to ni bila niti prava žoga niti pravi koš, ampak koš za omogočanje petletnikovih prvih poskusov seznanjanja s košarko. Vsaj omenjeni petletnik se je temu režal kot nor deset minut. Vse za smeh torej.

S tekom sem opravila v velikem zamahu. Nekaj časa sem tekla dokaj redno. Neko jutro pa mi je uspelo vstati absolutno prezgodaj, ker nisem mogla spat. Ideja, da bi šla svojo odvečno energijo sproščat na cesto, se je končala precej…neugodno. Uspela sem si strgati trenirko, prepričati sosedovega psa, da bi noro rada, da teče z mano, kar se vsekakor ni končalo kot sproščujoč tek, ampak bolj bitka za lastno življenje (play! play!!!), na dovozu do hiše pa sem si zvila gleženj in taka odšantala v šolo. Seveda sem se tam delala precej bolj herojsko, kot sem v resnici bila, ker mi pač nikomur ni treba zares priznati, da niti enega jutranjega laufa ne zmorem brez bruk. Zdaj to pač vsi veste.

Ples je v bistvu edini šport, v katerem sem uživala od svojega drugega leta naprej, pa še ta me je na koncu pustil na cedilu. Po sedemnajstih letih ukvarjanja z njim sem na koncu ugotovila, da svoj precious talent lahko zapravljam nekje, kjer ga bo kdo dejansko cenil, pa takega kraja zaenkrat še nisem odkrila. Sploh pa itak ne bom več mogla plesat zaradi čisto prave športne poškodbe, ki je bila včasih v moji glavi znak dejstva, da se športnik resno ukvarja z nečim in zato sem mislila, da mora biti nanjo ponosen. Zdaj se mi desno stopalo sesuva, ne morem ga zvit v levo, ne morem ga zvit v desno, občasno šantam kot tisti najbolj rough pirati in mi manjka samo še opica/papiga na rami in prevezica čez eno oko, ljudje se mi pa smejijo, ko povem, da nekaj let stanja na konicah prstov pač ne more prinesti nobenih drugih rezultatov, ker “ples pa ja ni šport”. Še vedno pa lahko naredim solidno pirueto in pošteno špago, kar tudi ni zanemarjanja vredno. Bom pa nastopala v cirkusu, če mi vse ostalo propade.

Zato…naslednjič, ko me povabite na prijateljski nogomet, košarko, sproščujoč tek ali karkoli podobnega, rajši dvakrat premislite. Za vsak slučaj.

Danes sem besna.
Noreti bi morala iz popolnoma drugih razlogov, ampak resnično na jetra mi gre samo eno dejstvo.

Crknil mi je iPod.

In počasi, ampak reeeees počasi, imam dosti iPodov, iMacov in iVsega.
Njihovi zagovorniki se vedno znova izgovorijo na to, da so vsaj lepi, če že niso funkcionalni. Ja in? Saj sem jaz tudi, pa to še ne pomeni, da sem za karkoli uporabna in koristna.
Pa to sploh ni prvič, da imam s tem smotanim iPodom probleme. Začeli so se že s tistim prvim, taogromnim, ki ga zdaj po spletu čudnih naključij nimam več. Čudežno je crknil dva dni po garanciji, ki je pitaj boga zakaj veljala samo tam, kjer je bil kupljen. Po Ameriki pa pač ne skačem vsak dan, pa še takrat nisem šla sama. Drugega, modrega “lepotca”, sem si kupila sama, bil je pasje drag, ker je bil takrat pač še približno taka novotarija kot sveže pečene žemljice dva dni po koncu sveta, ampak “vsaj delal je”.

Not for long. Kompletno je zmrznil enkrat, ko je bilo tudi zunaj mraz. And again - tudi mene kdaj zebe, pa to še ne pomeni popolne odpovedi življenjskih funkcij? No, pri njem očitno ja. Nesla sem ga popravit, modelček v minimalistično opremljeni štacunci zraven hotela Lev je pritisnil par gumbkov in stvar je delovala. Na moje vprašanje, če sem kaj dolžna, me je samo strupeno pogledal. V redu, sorči srči, sem pač butasta in tega ne znam narest sama. Ne bom več, hvala lepa in nasvidenje.
Potem je iPod začel štrajkat na drugačne, bolj potuhnjene načine. Začel mi je brisat pesmice s samega sebe, da so enkrat še bile, potem pa jih kar z ljubega miru ni bilo več, in ni bilo variante, da bi jih dobila nazaj.
Ne dolgo zatem so mi crknile slušalke. Šla sem kupit nove v dobri veri, da bo to pač poceni, ker za eno malček razcepljeno žičko z dvema gobicama na koncu ne moreš plačati celega premoženja. Ja…my ass. Plačala sem 3€ za slušalke in še naslednjih 30€ za znamko. (EDIT: BGH me je prijazno spomnil na dejstvo, da moja desna sluška zdaj itak hrešči in bi rabila še enkrat nove.) Pa niti jabučkov nimajo nikjer narisanih. Ma kaj narisanih, za tako ceno bi mi jih lahko tisti fensi prodajalček lastnoročno vgraviral tja, kamor bi si zaželela! Kriminal, vam rečem.
Da ne govorim o tem, da sem si ob istem času hotela kupit še štumfek za iPod, pa so mi poskušali prodat ali vseh pet ali pa nobenega. In kaj naj počnem s petimi štumfi za eno stvar? Naj si ostale štiri nataknem na ušesa? Na nos (tja bi ravno šli vsi štirje…)? Mogoče na rogove, ki jih nimam, pa mi štumfki služijo za vsak slučaj, če jih kdaj dobim??

In zdaj moj plavi krasotec leži na kišti računalnika in ne da ništa od sebe, jaz pa bom morala maltretirat familjo s poslušanjem svojih pesmic na računalniku. Naslednjič, ko mi kdo reče, da je iPod krasna stvarca, ker je lep, mu ponižno prodam svojega, ki ne funkcionira. Da bo videl, kakšen hudič je z lepimi, neuporabnimi zadevami.

Pfuj.

vir

Novo leto, ki je na poti, obljublja nove začetke, nova dejanja in nova pričakovanja. Zato je, gledano z mojimi očmi, počasi napočil čas tudi za novo zvezo. Novo razmerje. Marsikomu od vas se bo to slišalo kruto in brezčutno od mene, vendar verjemite, da sem dobro premislila. In se odločila, ne glede na prepričevanja družine, naj tega ne storim. Tudi prejšnji me je poskušal s prikrivanjem dejstev in lažmi prisiliti v to, da bi ostala. Nekateri pravijo, da se hitro naveličam stvari. Da me bo minilo, tako kot me je že neštetokrat. Da si bom premislila, ko bom ugotovila, da sem imela prej vse, kar sem potrebovala. Jaz pa pogumno korakam v svet z novim…

…naročniškim paketom, that is.

Najin get-together, ki se je zgodil danes zelo zelo zgodaj zjutraj (ali zelo zelo pozno ponoči prejšnjega večera, odvisno, kako gledaš na stvar), se je začel z manjšim spodrsljajem.
Odločila sem se počakat in ostat pokonci, kljub temu, da ni bilo napovedanih nobenih daril in dedkov Mrazov. Samo tako, da vidim, če dela ali ne. Itak mora delat. Ker so rekli, da bo. Ob pol enih se mi je zablokirala stara simka. Super, prvi korak izpolnjen. Zdaj jo moram samo še zamenjat z novo, pa bo. Proces menjave je sicer potekal dokaj gladko. Če odštejem to, da sem si pri odpiranju telefona zlomila noht, ki že prej ni zgledal ne vem kako idealno, in se popraskala s tahrapavim delom po prstu. Ženske in tehnika, I say. Potem sem jo vstavila narobe obrnjeno in se blazno čudila, zakaj mi telefon javlja, da je ni not, če pa jaz vem, da je. Ampak…ko sem rešila tudi ta misterij, je telefon veselo zapojčkal in se prižgal. Hura! Ça marche!

Potem sem šla brskat po imeniku. In doživela prvi manjši šok. V imeniku sem imela blazno nekih cifer raznih odzivnikov, avtomatskih odzivnikov in SOS številk, ki so dosegljive kar naprej. In tetino številko, ker sem jo pač očitno po nesreči shranila na telefon. In … nič drugega. Nikogar drugega, pravzaprav. Bila sem v situaciji brez kakšnega uporabnega izhoda. Vse telefonske številke sem imela spravljene na stari simki, do katere pač nisem mogla, ker je bila blokirana. Z namenom, da lahko uporabljam novo simko, na kateri nimam nikogar. Če rabim koga za pogovarjat se z njim, lahko torej morim nonstop dosegljivemu odzivniku. In teti. Hura.

Potem mi je za sladki greh na smetani kolegica sporočila, da ne obstajam. Kako ne obstajam?? Ljudem ne pustim niti, da mi govorijo, kaj lahko in česa ne, mi bo pa telefonski glasek govoril, da ne obstajam?! Hotela sem se razpenit, pa me je pomirila. Da samo moja cifra ne obstaja. Kar me ni pomirilo do take mere, da bi šla spat. Mora obstajat, če vem, da obstaja! Pa sem jaz klicala njo. In sem se ji izpisala na ekrančku. S svojo staro cifro vred. Z obratne smeri pa še vedno nisem obstajala, ne glede na karkoli. In sem začela odkrivat uporabno vrednost vseh tistih številk v svojem imeniku. Pa gremo. Dosegljivi 24 ur na dan? Prove it. (Ura je bila tam okrog pol dveh.)

Potem pa…trpljenje telefonskih tajnic. “Trenutno ni nobenega prostega operaterja. Vaš klic bomo prevzeli takoj, ko bo mogoče.” Nekaj časa je nek razglašen zborček prepeval “Joy to the world“, kar ni zbudilo ne vem kakšnega joya v mojem srčku, potem je začelo “pomirjujoče” šumenje morja, ki je samo še bolj poglobilo moj princip, da imam rajši bazene. In na vsake toliko časa se je oglasil nek tip, ki mi je povedal tisto, kar sem že sama dojela. Da se noben ne more ukvarjat z mano, ker se vsi ukvarjajo z nekom drugim. Po nekaj časa se je celo njemu zazdelo, da je moje čakanje brezpredmetno, in mi je ponudil, da me pokliče nazaj. Če pritisnem 1. Pa se nisem pustila odgnat. Trmica, kaj naj. Itak nisem mogla spat.
Po treh poskusih, od katerih je najdaljši trajal okoli 10 minut, se je oglasila oseba. Prava, živa, netajnična oseba, ki ji je bilo ime Nina in je bila slišat blazno prijazna. “A ste že probala ugasnit telefon?” Blont moment. Zakaj se tega nisem sama spomnila? Prihranila bi si par kitic božične pesmice (ki jih imam v tem času že kar lepo polno glavo), nekaj obvestilc tistega tipa, pa še njej bi prišparala ukvarjanje z mano. Ups. “Ne, nisem…bom. Hvala. Uhm…am…nasvidenje.”

In…deluje. Edino imenika še vedno nimam. Zato potrpežljivo čakam, da si prigrebem nazaj vaše cifre s tem, da me pokličete. Javila se bom verjetno rahlo ofenzivno/defenzivno, ker ne poznam nikogar (moj imenik trenutno šteje 4 osebke in info številko, za katero se je izkazalo, da je kar uporabna), ampak ko bom slišala vaš glas, vas bom spoznala. In potem bom prijazna. Obljubim! In na tem mestu bi se rada zahvalila gospe na drugi strani, ki se je potrpežljivo ukvarjala z mano tudi ob tako pozni uri in tudi zaradi tako butaste zadeve. Hvala.

Nazdravljam srečno začetemu razmerju, za katero upam, da bo prineslo veliko veselja obema in da bo trajalo…

Letos sem imela plemenite ideje za novoletna voščila. In vse skupaj in vsaka posebej so nekako propadle. Hotela sem delat homemade kartice, pa nisem našla časa. Hotela sem pošiljat okrog vesele, božičnonovoletno nastrojene maile, pa mi je bila ideja sunjena. Od par različnih ljudi. Čisto na koncu sem se iz principa hotela narest Francoza (uhm…Francozinjo) in se delat, da prazniki in novoletne počitnice ne obstajajo in da ne vem, kaj to pravzaprav je, pa se to nekako ne sklada z mojim prazničnoljubnim karakterjem. Torej…je situacija zdaj taka. Imam še natanko 21 minut, da vam zaželim in izpovem vse, kar vam nameravam povedati, ker po polnoči (torej po božičnem večeru) želje za lepo preživet Božič nekako izgubijo svoj namen.

V letu 2008 vam želim:
- čimveč smeha in čimmanj mulastih momentov
- veliko sreče v krogu tistih, okoli katerih želite biti srečni
- sposobnost, da prepoznate prave prijatelje od ljudi, s katerimi se ne splača zapravljati časa
- uspeh na vseh področjih, ki se jih lotite
- ljubezen, ki vas bo vsak dan na novo navdušila
- veliko vsega tistega, kar vam je všeč…

…in, last but not least, navdih za pisanje. Da bomo lahko še naprej uživali ob branju vaših blogov, se razume

(6 minut do simboličnega/ponovnega/obletnice Jezuščkovega rojstva. Dobra sem…)

Vesel Božič in lepo leto 2008!

vir

Dragi dedek Mraz,

it’s me again. Pišem ti, ker vem, da pričakuješ moje pismo. Čeprav si baje star in senilen. Ampak jaz tega ne verjamem. In tudi če si, dvomim, da kdaj pozabiš na tiste, ki so tako ohinsploh pridni kot jaz. Pa saj to veš. Že odkar sem bila čisto čisto mala punčka, ti pišem pisma s podobno vsebino. Le da so tista prva namigovala na to, da si blazno želim hrčka in da enostavno ne bi prenesla, če ga ne bi dobila. Pa sem. Ker hrčka nikoli ni bilo.
Najprej se mi je zdelo, da je to zato, ker se ti zdi nehumano tlačiti živega glodalca v škatlo in ga potem zavijati v papir, na koncu pa ga še prepuščati vratolomni vožnji s sankami. Konec koncev najbrž nikoli ne veš, kdaj se bo kateri od jelenov spuntal in zavil popolnoma po svoje. Če bi se to zgodilo, bi nekaj darilc najbrž padlo s sani in ubogi hrček gotovo ne bi dočakal moje torture. Da ne omenjamo tega, da si v mojem otroštvu darila itak prinesel čez noč in bi moralo moje živo darilo čakati še vsaj 8 ur, da se zbudim in ga odkrijem. V kakšnem stanju bi bil takrat, si sploh ne upam pomisliti. Zato…sem nekako stoično prenesla to, da se moja prošnja za hrčka nikoli ni uresničila. Ne zamerim ti, brez skrbi. Itak ga zdaj ne bi hotela več, kar si ti verjetno vedel.

Letos je situacija miceno drugačna. Predvsem zato, ker sem že nekaj let zapored v resni eksistencialni krizi glede darila. Najbrž to opažaš tudi sam. Kaj za vraga kupit človeku, ki ima že itak vse? Zato…pozor pozor. Za vse tiste dedke Mraze, ki me imate namen spraševati, kaj si želim, je tule seznam.

Za začetek rabim dneve z malo več urami. Tam okoli 30 na en dan bi jih bilo ravno dovolj, za malo več spanja, malo manj nervoze in malo več organiziranosti, ki je naslednja na mojem seznamu želja. V povezavi s tem se spomnim na kakšne nove uhane, ker jih pač nikoli nimam dovolj in ker so glavni razlog, zakaj moja kopalnica izgleda tako, kot da bi vanjo treščila bomba. Ker uhani ležijo povsod.
Nadalje rabim malo več denarja, ampak ker imamo s tem itak probleme vsi, tega ne štejem kot resnično pomembno novoletno željo. Delat, pa bo. Želim si, da bi normalno naredila letnik z vsem, kar paše zraven, prav tako si želim, da bi me francoska slovnica nehala preganjati v sanjah. Želim si, da bi se spokala delat izpit za avto.
Lepo bi bilo doživeti malo več snega in mraza za novo leto, da bi letos mogoče po štirih letih dejansko imela kaj od smučanja, drsanja & stuff. Želim si, da mi za dejansko novo leto ne bi bilo treba nekje, kjer bi se kajjazvemkdo grdo držal, ker se mi ne da prenašat tečnih ljudi. Že tako ali tako ne, za novo leto pa še najmanj.
Za konec rabim pa še eno leto, ki bi bilo malo bolj mirno in malo manj vrtoglavo kot leto 2007.

Kar v šoping, dragi moji

Nekega lepega zimskega popoldneva sem stala malček naprej od Ruskega carja. V belem plaščku in škorenjcih, da me pač nikamor ni moglo zebsti. Čakala sem očkata, bila sem blazno prehlajena in komaj sem kaj videla, ampak sem se vseeno obračala proti soncu. Za malo lepe zimske barve. Kdo ve, mogoče se me pa kaj prime.

Proti meni je hodil fantek. Nisem si ga prav pozorno ogledovala, sem pa opazila, da on gleda vame z odprtimi usti. Mislila sem, da je pač tako naravnan, da ga prevzema lepota dneva (veste, kakšno lepo sonce je bilo?!) in zato mu niti nisem posvečala posebne pozornosti. Se pač sprehaja. Tako kot jaz pač stojim.

Kljub temu pa me je zanimalo, kaj bi mulček pravzaprav rad. Pa se mi nekako vseeno ni zdelo prav, da ga ustavim in ga vprašam. Ker pač nerada rinem v ljudi, še posebej, če so za polkrat mlajši od mene. In ta gospodič je bil verjetno po starosti bliže vrtcu kot pa srednji šoli. Pa je kljub temu še vedno gledal. Zdaj me je že resno matral firbec. Mogoče je pa videl na meni kaj, česar se sama nisem zavedala? Polmetrskega pajka na glavi, na primer?!

Potem je prišel na pogovorno razdaljo z mano. In hitro sem dojela, da bi rad nekaj vprašal, pa ne ve, kako naj formulira stavek. Bilo mu je nerodno, skratka. Očitno je iskal primeren pick-up line. Hotel je prebiti led. Ali…nekaj pač.

In potem…je prišla katastrofa. Čisto počasi se je obrnil proti meni in me gledal z blaznim strahospoštovanjem, ki je že mejilo na čaščenje, ko je izustil:

“Oprostite, gospa, vas lahko nekaj vprašam?“

Ostala sem popolnoma speechless. Najbrž sem rekla nekaj podobnega kot “Ja, kar vprašaj”, ker se je potem razkril pravi namen njegovega oprezanja. Iskal je Merkator. Tam nekje zraven. Nekoč sem vedela, da tam nekje obstaja nek Merkator, to sem se spomnila tudi pozneje, ampak njemu tega v tistem trenutku nisem bila sposobna povedati.

Gospa?!?!?!??!?!?!

Mili bože, tale otrok v življenju očitno nima stika s starejšimi. Stara nisem niti 20!
Skozi glavo mi je šinila zanimiva misel. Če tamali že zdaj, pri mojih rosnih najstniških devetnajstih letih misli, da sem gospa…kako bom šele izgledala pri devetinpetdesetih?
Sledila ji je še ena, še bolj zanimiva misel. Kako grozno moram izgledati, da je iz otroških ust prišel tak iskren nagovor? Ker saj veste…otroci vedno govorijo resnico, ne?

Okrivila sem prehlad. In se spokala domov. Štrikat, kuhat golaž in brat prospekte o univerzi za tretje življenjsko obdobje.
No ja, lažem. V bistvu sem šla delat za faks. Za faks, ljudi božji! Ne izpolnjevat formularja za penzijo!