C’est tout ce que j’aime!

Izkupiček letošnjega dopusta (kako ne morem verjet, da ga je že konec…):

• 3 žulji (po en na vsakem mezinčku in en na spodnjem delu narta - kako se je znašel tam, ne bi vedela)
• od 10 do 15 prehojenih kilometrov na dan (zadosten razlog, da se, lenoba kot sem, do konca poletja vozim samo še z avtobusi)
• 1 srčkana rdeča volnena baretka (za dni, ko bo vreme malce manj prijazno kot ta trenutek)
• 1 neporabljena karta za pariški metro (če gre kdo v Pariz, naj pove; njena uporaba je časovno neomejena)
• 1 Rudolf-the-red-nosed-raindeer nos (pozabila sem se mazati s kremo)
• 3 blažje opeklinice na ličkih, čelu in vratu (glej oklepaj prejšnje točke)

…in neskončno krasnih spominov.

J’y retournerai.

Blog vam daje voljno, jaz pa tudi. Za nekaj dni se odklapljava.

Blog bo ostal doma, čuval hišo, zalival rože, pobiral pošto, reševal časopise pred pobesnelimi sosedovimi psi in odnašal smeti, jaz pa potujem v lepše kraje. Gledat grem, če so Parižani res tako grozljivo bedni vozniki, kot pravi moj nadomestni inštruktor, če so francoske štruce že kaj krajše zavoljo inflacije in če Eifflov stolp še stoji naravnost.

Spet se oglasiva v ponedeljek. Do takrat pa vsem skupaj en lep au revoir!

Prvi maj je kot praznik dela treba ustrezno proslaviti. V skladu s staro gorenjsko modrostjo je baje treba početi nič, ampak to za ljudi, ki rinejo v Koper v snežnem viharju, pač ne velja. And off we went, destinacija Gardaland. Wheee!!

Mene na vlakce smrti ljudje načeloma ne spravijo. Problem (normalno) ni v meni, ampak v načinu, kako svojo tesnobo delim s svetom. Najprej začnem psihirat kakšno uro pred prihodom, potem težim v vrsti, ko že čakam na prostovoljno obračanje na glavo, na koncu pa se nepreklicno odločim, da ne bom šla. Problem je samo v tem, da takrat že sedim v svojem sedežku in sem že pripeta, tako da na kakšen scream and run izhod ne morem več pomisliti.

In potem…pač sedim tam kot kup nesreče. To vam lahko potrdi vsak, ki je bil kdaj na kakršnemkoli rollercoasterju z mano. Moji gibi so omejeni na čudaško miganje z glavo, grizljanje in stiskanje ustnic in obvezno mižanje. Včeraj sem oči odprla samo enkrat. Takrat sem si želela, da jih ne bi, in jih zaprla nazaj. Najhujša panika me grabi medtem, ko se vlakec počasi vleče na vrh, od koder se potem spusti v neizrekljivo grozne globine. Takrat vedno razmišljam, zakaj za vraga se vedno pustim nategnit, zakaj sem že tisočkrat rekla, da sem ne grem nikoli več, in zakaj me je tisočprvič še vedno strah, če se mi ne bo zgodilo nič novega.

Potem pa pride še druga stran. Spust, ki je ponavadi veliko manj creepy od vzpona. Takrat pa vreščim. Tudi sicer sem glasno bitje, na takih zadevah pa se dam slišati v vsej svoji veličini. Reakcije prej omenjenega reveža, ki je imel privilegij sedenja zraven mene, nisem videla. Ker pač…nisem gledala, remember?
Najboljši del še sledi. Ko me odpnejo iz sedežka in se z gumijastimi nogami lahko odpravim pogledat fotke. Na katerih seveda obvezno izgledam grozljivo. Če koga zanima, kako zelo grozljivo…ne. Ne pokažem

Ampak…glavni point mojega strahu je na koncu drugje. Ne glede na to, kaj vse rečem pred, med in po strašljivih vlakcih, na koncu je dan minil idealno. Dobila sem opekline po nosku in ličkih ter vikend v Copenhagnu. Who’s the man?!
Gardaland me bo definitivno še videl. S kremo za sončenje v torbi, tudi če zaradi tega ušpičene prekle padajo z neba!!

Razmišljam, tuhtam in poskušam čimveč izvleči iz tistega štrclja, ki mi osamljen opleta po glavi (a poznate tisti vic: če bi imela eno sivo celico več, bi ji bilo dolgčas?), pa se nikakor ne morem spomniti, v čem se tretji dan tako krucialno razlikuje od drugega dne, da bi bilo to treba posebej obeležiti na tem mestu. Zato bomo danes zastavili malo drugače in malo bolj splošno. Informacije prihajajo od tule in od tule. Slikice so moje, če pa katera slučajno ni, je to posebej napisano. Če jih kdo uporabi brez moje vednosti, mu odgriznem nos.
Zdaj ste torej seznanjeni z vsemi formalnostmi…off we go!

Češka je ena izmed redkih landlocked evropskih držav. To pomeni, da se lahko trudite, kolikor se hočete, pa ne boste na noben način prišli do morja, ker ga nimajo. Imajo pa zato mejo s parimi drugimi državami: Avstrijo, Slovaško, Nemčijo in Poljsko. To zadnje je empirično dokazano, ker sem na lastne oči čez travnik videla poljsko ozemlje. Sličica je v enem izmed prejšnjih postov na to temo

Češko ozemlje je razdeljeno na dve veliki regiji, Bohemijo in Moravijo. To tudi pojasni skrivnostno pojavljanje pridevnika “bohemian” na vsakem drugem vogalu. Med drugim imajo v Bohemski regiji bojda krasen kristal, ki ga domov nisem nosila iz vzgiba, ki preprečuje tudi slonom, da bi vstopili v trgovino s porcelanom. Edino, kar bi imela od njega, bi bili porezani prsti. Tudi hotel, v katerem sva spala v Pragi, se je kitil s prej omenjenim pridevnikom. Dokaz:

Češka zgodovina ni bogve kako drugačna od zgodovine vseh ostalih držav, ki so bile nekoč združene pod Habsburžani in pozneje pod Avstro-Ogrsko. Preživeli so prvo in drugo svetovno vojno, pa tudi vse komunistične ideje, ki so jih na njih uresničevali od leta 1948 pa vse do leta 1989. Nezadovoljstvo nekaterih s tem režimom je bilo očitno tako veliko, da so bili pripravljeni tvegati svoje življenje za spremembo pogojev. In so tudi ga. Na glavnem praškem trgu, trgu sv. Vaclava, se ni protestno zakuril le en študent (kot sem zmotno mislila vse do tega trenutka), ampak trije. Kljub temu je od tega dogodka pa do dokončne odpravitve režima minilo 20 let.

Danes je Češka pluralistična večstrankarska parlamentarna reprezentativna demokracija. Na kratko povedano: imajo več strank in niso pod vodstvom kakega samodržca. Predsednik republike je Vacláv Klaus, ki so se ga odločili voliti na tisti dan, ko je imela naša mala skupinica plemenit namen iti na grad. Ko sva Majo vprašala, zakaj ne gre volit svojega predsednika, sva izvedela, da tako ali tako nima besede pri tem. Predsednika namreč volijo posebej za to izbrani ljudje, in ker to počnejo na gradu, je moral obisk muzeja nadoknaditi spoznavanje s Hradčani.

Ko smo že pri gradovih, ki ponavadi stojijo na vzpetinah: najvišji vrh Češke je gora Sněžka, ki je visoka 1.602 metra. Kakšnih posebnih planinskih podvigov torej na Češkem ne boste doživeli, ker je pokrajina bolj ravna, imajo pa v zameno za gore veliko zdravilnih centrov, ki so ponavadi zgrajeni in osnovani okrog ogromnih vrelcev mehurčkaste vode. Eno izmed glavnih mest, ki se lahko pohvalijo s polno zasedenostjo hotelov s strani turistov, željnih zdravilne vode, so Karlovy Vary, ki jih verjetno poznate iz zadnjega filma Jamesa Bonda. Ne, tisto ni bila zares Črna Gora.

Češka je definitivno vredna ogleda. Podolgem in počez. Sploh praški živalski vrt. Več o njem pa kdaj drugič…

Naslednje jutro sva se zbudila tako zgodaj, da je človeštvo še spalo in zunaj je bilo še temno. Če odšteješ dejstvo, da je pozimi itak kar naprej temno in da nekateri ljudje vstajajo tako zgodaj vsak dan, se zgornja poved sliši še kar strašljivo. Take norije pa nisva zganjala brez razloga, ker je vlak z glavne praške železniške postaje odpeljal proti Broumovu samo miceno za tem, do tja pa je bilo treba še priti. S podzemno, ki je bila to pot ovita v meglico zaradi moje nesposobnosti dobrega funkcioniranja pred deveto zjutraj.

Ugotovitve z železniške postaje lahko strnem v par stavkov. Če se piščančjemu mesu ne bi reklo “kureci” (s strešico na r-ju), bi bilo življenje tistih nekaj minut, ko smo kupovali sendviče, za polovico manj zabavno. Tisti sendviči so bili, mimogrede, za sendviče z železniške postaje imenitni. Potem smo se z vsemi vrečkami, vrečkicami in potovalkami postavili na sredo glavne “prometne žile” postaje, kar smo opazili šele po tem, ko smo se uspešno izkopali iz mase ljudi, ki je rohnela proti nam. Zdaj vem, kako so se morali počutiti … kakšni poraženci v zgodovini, ko so jim naproti divjali kakšni zmagovalci v zgodovini. Ali pa tisti v filmu 300, samo da se ti naši divjaki niso tako zelo drli. Ko smo uspešno zbrali skupaj vse svoje zadeve, smo šli pametno stat ob rob, kjer je mojo pozornost pritegnila družinica ob avtomatu za kavo. Mali je navdušeno tlačil v režo za kovance vse, kar mu je prišlo pod roke, oče in mama pa sta bila preveč zaposlena z renčanjem drug na drugega, da bi ga opazila. To, da se nista pogovarjala v ravno najbolj prijateljskih odnosih, lahko seveda samo sklepam, ker ju razumela itak nisem nič. Upam pa, da so serviserji uspeli spraviti vse tiste zadeve iz kavomatka.
O poti z vlakom ne bom izgubljala pretirano veliko besed, ker je bila precej podobna tisti prejšnjega dne. S to razliko, da kupeja nismo delili z nikomer in da je bila pot zato veliko bolj prijetna. Sem pa natrenirala mišice na rokah, ker sem bila pač najbližje oknu, v kupeju pa je bilo par minut vroče kot v peklu, naslednjo sekundo pa pasje mrzlo. Na koncu sem bila že tako natrenirana, da se še sama čudim svojemu neverjetno agilnemu premikanju v tej smeri.

Naše bodoče prevozno sredstvo (slikica je sposojena od drugega udeleženca tega popotovanja)

Vlak smo menjali na postaji, katere imena se ta moment ne spomnim, spomnim pa se spremembe v velikosti vlaka. Notranjost te čuhapuha zadeve je spominjala na naše avtobuse, zunanjost pa tudi, s to razliko, da se je pač premikala po tirih in ne po cesti. Je pa to blazno praktična zadeva, kaj takega bi morali uvesti tudi pri nas. Mogoče bi lahko to prišlo v kompletu s kakšno železniško povezavo do mojega rojstnega kraja Bogu za hrbtom. In ja, to je namig…
Vse je izgledalo imenitno, ravno smo se lepo navadili na vlak, Maja je že poklicala mamo in ji sporočila, da pridemo, sonček je sijal in vse je bilo krasno. Potem pa smo prisopihali mimo Nachoda. In od tam naprej je šlo vse samo še navzdol. Glede na to, da temu kraju domačini pravijo “Zachod”, kar po češko pomeni “stranišče”¹, je bilo to kar pričakovano. Vlak je najprej začel cukati, potem krehati, priskakljal je mimo postaje Hronov in šel še miceno naprej, potem pa crknil. Nepreklicno in dokončno. Seveda smo sedeli prav pri viru vsega zla, zato so se okoli nas nabrali vsi mogoči kurjači, sprevodniki in poklicni firbci, malo šarili po motorju in potem oznanili, da smo v riti. Skoraj dobesedno. Ves ta čas so ob prehodu čez železniško progo čakali otroci iz vrtca, ki so se neskončno zabavali, in kup voznikov, ki so se zabavali malo manj.

Znak za avtobusno postajo

Naslednji vlak? Čez eno uro. Avtobus? Bogve. Pa smo šli, iskat najbližjo avtobusno zastavko, in jo tudi našli, po petnajstih minutah šetkanja. Ko smo ugotovili, da bomo na avtobus čakali še naslednjih 45 minut in da bi bilo pravzaprav isto, če bi sedeli na železniški postaji in čakali na vlak, smo zdrsnili v rahlo depresijo, ki pa se je pobrala po petih minutah in nas pustila nedotaknjene kot prej. Za to smo ji, vsaj jaz, zelo hvaležni. Ker nam je potem ostalo samo še čičanje in čakanje, smo imeli odlično možnost opazovati mimoidoče ljudi. Ugotovitve? Minič in gojzarji pri minus dveh stopinjah je na Češkem očitno najbolj popularna kombinacija pri puncah.

Med vožnjo z avtobusom je dotična pisateljica tega bloga miceno zakinkala, zato lahko nadaljujem pripoved od tam, kjer se je pač spomnim, torej od prvih vtisov o Broumovem. Mesto je noro srčkano, ker ima vse, kar potrebuje, čeprav je majhno. Njegova edina napaka je, da v času turistične sezone ni dovolj zanimivo za obiskovalce in je posledično vse zaprto. Imeli pa smo blazno srečo z vremenom, zato ni bilo nobenega problema s šetkanjem naokrog. V celotnem popoldnevu smo uspeli spoznati Majino mamo (ki je, to moram poudariti, strašno prijazna gospa) in odkriti samostan, samostanski vrt, par trabantov, neko precej dlakavo mačko, nedelujočo pivovarno, paviljon za poroke, roza bolnišnico, najstarejšo leseno cerkev v tem delu Evrope, Pivovarsko ulico, krasno zapuščeno leseno ogledalo², lokalnega župnika, pogled na Poljsko³, bivšo tovarno ta-trenutek-se-ne-spomnim-česa in strašljivo propadajočo hišo. Ni slabo za samo dve uri.

Tile hribčki na sliki so baje že zdavnaj Poljska

Češnjica na smetani dneva 2: Definitivno najbolj srčkani podgani, kar sem jih videla v življenju. Ker ste se zdaj verjetno zgrozili v smislu “o fuj, po kakšnih greznicah je ta ženska skakala?!”, naj vas potolažim. Podganci sta namreč domači, udomačeni in precej radovedni, kar se tiče tujih ljudi, mene pa sta osvojili takoj. Na spodnji slikici je samo ta debela, ki je imela blazne probleme s skakanjem na posteljo, se je pa zaljubila v fotoaparat in očitno tudi v mojo potovalko. (Poleg mene je zaenkrat tako edina, ki ji je ta potovalka všeč.) Podgan pa doma ne bo, ker sem dobila ultimat. Škoda.

1. ampak brez naglasa na o, ker z naglasom na o je to zahod, prav tako kot pri nas [↩]
2. če bi imela prostor in če bi si upala vdirati na tujo posest, bi prišlo z mano domov [↩]
3. od katere smo bili oddaljeni samo nekaj kilometrov [↩]

Prej za tole enostavno ni bilo časa. Okej…priznam, vedno se je dogajalo kaj bolj zanimivega. Ampak danes na MSN-ju ni nikogar, na televiziji razen precej prahu ni ničesar ogleda vrednega, za faks pa je vzorno poskrbljeno. No ja…poskrbljeno pač, v detajle ne bomo šli. Zato…day-by-day? Lahko poskusim. Vse tiste, ki me poznate in me kdaj vidite, pa lepo prosim, da me vsake toliko preventivno brcnete v rit, da bo potopisek kdaj tudi končan, ne samo optimistično začet. Samo ne premočno. Hvala.

Vse skupaj se je, kot vedno, začelo po naključju. Češka? Češka…sure, why not. Pa sva vzela dopust/izkoristila teden študentskih počitnic in odpokala. V soboto zjutraj. Z vlakom. Ta je že pregovorno največji safr takoj po potovanjih z ladjo, kjer se velika večina potnikov znebi vseh pojedenih zadev v prvih parih urah in potem depresivno visi čez ograjo do konca. Strangely enough mene na vlak vežejo romantične asociacije, ki nimajo absolutno nobene realne osnove. Sem pa zaradi njih zdržala 21-urno potovanje do Francije, 13-urno potovanje do Bruslja in zdaj še 12-urno potovanje do Češke. Ki je bilo pravzaprav bolj užitek kot trpljenje. Družba najbrž.

Prvo polovico dneva je nedvomno najbolj zaznamovala izguba fotoaparata, ki sva ga po začetni paniki, vmesni pasivnosti in končnem pasivno-agresivnem stanju našla v stranskem žepku potovalke. Nihče od naju ga ni dal tja. Obstajata dve možnosti (eno od njih je naumila ena izmed mojih kolegic, pa se ne spomnim več katera). Prva je ta, da je fotoaparatek poleg vseh krasnih zmožnosti, ki jih ima (vključno s slikanjem panoramskih fotk, h katerim še pridemo) razvil tudi sposobnost hoje, pognal dve stajliš nogici in odkorakal iz žepa plašča sam od sebe. Druga pa se nanaša na humoristične sposobnosti ljubljanskih tatičev, pravzaprav enega izmed njih, ki fotoaparata namenoma ni vzel, ampak ga je samo prestavil na drugo mesto in se potem navdušeno hihital ob misli, kako ga iščeva kot budale. Ko je bila zadevca srečno najdena, se ves dan ni zgodilo nič več tako zelo omembe vrednega. Razen dejstva, ki bi ga na tem mestu rada izpostavila, in sicer tega, da ni pošteno, da so Avstrijci naši sosedje, pa nočejo z nami deliti lepega sončka in idiličnega snega. Kaj pa dobri sosedski odnosi?

Pravzaprav ne…lažem. Omembe vredne zadeve so se začele dogajati, ko sva bila že na Češkem. V kupe je poleg dveh neškodljivih gospodov s knjigami vstopil tudi tipček z dredi. Absolutno nič nimam proti ljudem, ki nosijo take zadeve na glavi. Konec koncev smo (in tudi takrat smo bili) v svobodni državi. Ne razumem pa nepojasnjenega smradu, ki se je širil od njega in zaradi katerega sem veliko večino časa lezla bistveno bolj v svoj sedež, kot bi to hotela. Najhuje je bilo, ko se je tipček premaknil, ker se je takrat zver prebudila in pomarkirala svoj teritorij, preden je zaspala nazaj. Gospoda s knjigami sta zlezla vsak v svoj kot in se zabarikadirala z edinimi stvarmi, ki sta jih imela pri roki, s knjigami pač, midva pa sva večino časa preživela nagnjena čimbolj stran od njega. Vzdih olajšanja vseh štirih je prišel skorajda prepozno - ko je bilo zunaj že blazno temno in je vlak ustavil na glavni železniški postaji v Pragi. Takrat enkrat sva tudi opazila, da nas je bogve kdaj nehala vleči slovenska lokomotiva, ki jo je zamenjala češka čuhapuha stvarca. Bila pa je lepše barve kot slovenska, to ji je treba priznati.

Vožnja s tube-om na obrobje Prage je bila blazno hitra in je kot taka tudi pobegnila mimo mene. Ustavila sem se samo za toliko časa, da sem se lahko v miru načudila ceni karte. Karto kupiš na posebnem avtomatku, s katerim se moraš najprej naučiti ravnati, potem pa je s tabo prijazen, kolikor je avtomat pač lahko prijazen. Za 75 minut, ki jih lahko porabiš na avtobusu, na tramvaju ali pa na podzemni, plačaš 26 čeških kron, kar je približno 1€. Za primerjavo: za isto ceno v Sloveniji dobim eno vožnjo z avtobusom v eno smer, kadar sem dovolj zmedena, da doma pozabim mesečko.

Češnjica na smetani dneva 1: Definitivno krasen razgled nočne Prage, ki sva jo imela priložnost gledati z okna luškanega stanovanja Majine sestre. In ne, spati na tleh res ni bila panika, še preden to še kdo vpraša.

O pokvarjenih vlakih, srčkanih podganah z dolgimi repki in samostanih pa naslednjič…

Nazaj doma.

Zaenkrat preveč šokirana od sončka, vetra, čeških uličk in družbe, da bi pisala.

Bom. Obljubim.

A picture’s worth a thousand words.

Naslednji dan, ko sem vstala že ob pol 7h zjutraj (pravim »že«, ker se je moja naravna budilka v glavi med počitnicami sama od sebe prestavila na kakšni 2 uri kasneje kot med šolskim letom), sem si zato svečano prisegla, da bom to pot naredila izjemo pri svojem nedamskem vztrajanju, da si kovčke vedno in povsod nosim sama, in bom vsaj do železniške postaje to zabavo prepustila dragemu očku. Strah je bil odveč, ker je dragi očka sam uganil, kam njegova hči moli šibke ročice, in mi je kovček tako ali tako vzel iz rok, še preden sem ga sploh uspela dobro prijeti. Sicer pa je večino časa kovček tako ali tako nosil prtljažnik, ki ga tozadevno nihče ni nič vprašal in je bilo tako zadoščeno vsem. Na postajo smo prišli, kot je pri takih dogodkih v naši družini v navadi, veliko prezgodaj in bilo nas je več kot sorodnikov mojih dveh sopotnic skupaj. Dejstvo je, da je nečak na vsak način hotel videti vlake, da sta imela sestrica in dragi očka pač službo v Ljubljani in ker avto, kljub vsem ostalim zmogljivostim, vseeno še ne vozi sam, smo potrebovali še drago mamico, da odpelje avto in nečaka nazaj domov. Kljub temu pa sem se počutila precenjeno pomembno, ko sta bili ostali dekletci spuščeni iz avta, pomahali so jima v pozdrav in se odpeljali, meni pa so mahali tako dolgo, dokler smo se še lahko videli. Pa smo šle. Nismo dolgo iskale praznega kupeja, res pa je tudi, da smo bile popolnoma zadovoljne z enim, v katerem je sedel samo nek gospod. Izgledal je neškodljivo in njegov izgled se je skozi potovanje le še potrdil, poleg tega pa je tako ali tako šel le do Jesenic in nas potem zapustil. O tem, kako smo spravljale kovčke na prvi vlak, ne bom izgubljala besed, ker je bila to še daleč najmanj smešna prigoda iz serije podobnih pripetljajev. Res pa je tudi, da smo takrat še imele domačo pomoč in podporo, brez katerih bi bila tudi prva selitev precej podobna vsem ostalim in bi imela z njimi vsaj eno skupno točko – ljudje bi se proti nam ozirali z mešanico sočutja in slabo prikritih napadov smeha.

Sicer pa je prvo potovanje z vlakom, ki je trajalo le slabi 2 uri in je bilo kot tako z ostalimi 11 urami, ki so bile še pred nami, popolnoma nepomembno, potekalo v znamenju skrbi za naslednji vlak. S postaje je namreč odšel le 5 minut po prihodu našega vlaka, in ker smo si slabo predstavljale velikost železnice v Beljaku, smo predhodno in povsem nepotrebno zganjale paniko. Železniška postaja je bila velika približno toliko kot naša dnevna soba, pri čemer nimamo neke pretirano velike dnevne. Ko je naš vlak odpeljal s postaje, je pač prišel naslednji in to je bilo to. Kovčki so tudi na ta vlak še nekako šli, ker je bil dovolj majhen in se nam ni bilo treba prestavljati po njem, imel pa je eno slabo lastnost, ki se nam je v polnem razmahu pokazala šele pozneje in bom zato o njej tudi govorila pozneje. Zaenkrat smo se spakirale v kupe, v katerem je bil poleg nas še starejši gospod, in vlak se je začel premikati.

Sijalo je sonce, pokrajina je bila prekrasna in vse bi bilo popolno, če naš sopotnik ne bi najprej prikrito, potem pa kar precej očitno prisluškoval našim pogovorom in verjetno ugibal, od kod smo, ker je nekaj trenutkov pozneje to tudi vprašal. Ker smo mu dokaj jedrnato odgovorile, smo pričakovale, da smo s tem potešile njegovo radovednost, on pa je to najbrž videl kot krasno iztočnico za pogovor. Ker sem bila med vsemi tremi edina, ki je znala nemško, se je postopoma začel obračati samo name, ko pa je postopoma začel govoriti v vse manj pravilni in vse hitrejši nemščini, moje znanje kmalu ni več zadostovalo in zato je odnehal sam. Pozneje smo mu ponudile zadnji kos peciva (mislim, da je bil rižev narastek), ki ga je vzel z neprikrito mešanico neugodja in strahu. Verjetno je mislil, da ga poskušamo zastrupiti, vendar je očitno kmalu ugotovil, da so naši nameni popolnoma prijateljski.

Ravno smo začeli uživati v vzajemnem sožitju, ko je vlak ustavil na postaji in sta v naš kupe kar naenkrat vdrli dve majhni punčki. Zijali sta v nas, kakor da prvič vidita človeško bitje (poleg, seveda, sebe v ogledalu in druga druge), kmalu pa je postalo jasno, zakaj tako gledata. Za malima zijaloma sta se pokazali še dve večji, ki sta poleg tega še ekspresno hitro razglašali nekaj nemškega. Zbrala sem vse svoje znanje in ugotovila, da so vsa štiri zijala ta kupe rezervirala in da sedimo pravzaprav na mestih, ki bi morala biti njihova. Tu se zdaj pokaže pomanjkljivost kupejev, ki so med prvimi na vlakih; ponavadi so očitno rezervirani oziroma namenjeni za rezervacije. Kislo smo pomahale »našemu« gospodu v pozdrav in prav tako kislo je odmahal. Očitno je ugotovil, da so tri suhcena dekleta še zmeraj manjše zlo kakor dve bavarski ženski, ki imata s seboj še manjši kopiji samih sebe. Nekaj časa smo torej sedele na kovčkih, potem pa smo našle dovolj prostora v kupeju, kjer je sedel samo nek mlad fant s polno košaro zelja, čebule in paprik ob sebi. Zato smo ga označile za zelenjavoljubca, čeprav se nam njegov izgled nekako ni skladal s tisto košaro, ob koncu potovanja pa je dvome razrešila prijazna stara babica, ki je prišla iskat svoje zelje. V ta kupe ga je očitno postavila zato, ker v njenem ni bilo več prostora. Le dejstvo, zakaj še sama ni ostala pri košari, nam ostaja skrito še zdaj.
Ostali vlaki niso bili niti pol tako zabavni, poleg tega pa se nas je vseh lotila omotična utrujenost in smo polovico prespale, drugo polovico pa prezehale. Sploh pa je ta zapis že tako ali tako precej predolg in vam čestitam, če ste se uspeli prebiti skozenj. Resnično. Dan se je skratka končal s prihodom v Bruselj. Večer pa se je s tem pravzaprav šele začel in več o tem jutri.

(Sličice to pot prikazujejo bruseljsko ulično umetnost. Obljubim, da bom počasi začela dodajati take slike, ki bodo imele kaj veze z besedilom )

Dan pred odhodom sem preživela po kafičih in lokalih, domov pa sem prišla ob 10h zvečer. V skladu s slovesom, kakršnega si domišljam, da ga imam, namreč s slovesom urbane kozmopolitske popotnice, ki pet minut pred odhodom v svojo torbico stlači najpotrebnejše zadeve za potovanje in naslednji teden potuje po najbolj zahrbtnih in hinavskih poteh sveta s širokim nasmehom na obrazu (ker je neobremenjena s težo stvari, ki si jih lasti), sem naivno domnevala, da bo pol ure popolnoma zadostovalo za moje pakiranje. V miru sem se usedla k večerji, potem še malo poklepetala z družino in ura je bila pol dvanajstih, ko sem se končno odločila spopasti se z izzivom. Kmalu, pravzaprav 20 minut po začetku pakiranja, mi je postalo jasno, da ima izziv prav tako namen, da se spopade z mano, in da me namerava celo premagati. Ko sem uspela stlačiti v svoj mali, priročni kovček vse, kar sem potrebovala, vključno z rjuho in prevleko za odejo (Veronique je v mailu povedala, da »Priscillini starši ne častijo ničesar, niti skret papirja ne«), sem ga morala le še zapreti.

Najprej sem poskusila z dobro staro metodo prepričevanja kovčka, da bi bilo dobro, če bi mi naredil uslugo in se zaprl. Potem sem se nanj usedla, na koncu pa sem besno skakala po njem, vendar je nepreklicno ostal odprt. Ni mi preostalo drugega, kot da obupam nad malim kovčkom in se polastim ogromnega kufra, ki je sicer načeloma v lasti moje mame. Ta je tudi mojo tokratno izposojo pospremila z besedami »Pazi nanj, in če ga umažeš/spraskaš, je tvoj!«. Ob prestavljanju polovice oblačil iz moje omare iz enega kovčka v drugega se je spet izkazalo za resnično dejstvo, da naša družina potrebuje kovček, ki bi bil po velikosti nekje med prvo in drugo izbiro. V mali kovček ni šlo nič, v velikem pa so se moje stvari kar izgubljale in ostalo je neznosno veliko prostora. Nisem se hotela ukvarjati z vprašanjem, ki je sicer viselo nad mano, pa sem ga uspešno odganjala, in sicer kako bom to zverino prestavljala z vlaka na vlak in koga vse bom morala podkupiti, da mi bo kovček na daljših vožnjah pomagal spraviti na polico in z nje. Čeprav je bilo kovček napol prazen, je bil zaradi svoje velikosti že sam po sebi precej težak.

Moški, ki naj bi se sicer skozi tisočletja oblikovali v kavalirsko vrsto z mačovskim pridihom, so v zadnjem času žal v večini mutirali v tako sorto moških, ki v kopalnici porabijo več časa kot povprečna ženska, obleke pa so na njihovem seznamu tem za pogovore pogosteje, kot sta bila prej pivo in nogomet. Zato sem se bila prisiljena že v mislih zatekati samo k lastnim mišicam, v najboljšem primeru pa sem lahko računala na pomoč svojih sopotnic. Čeprav se je ženska moč v zgodovini velikokrat izkazala za usodno in precej bolj tok zgodovine spreminjajočo kot moška, sem ob dvigovanju svojega kovčka resno podvomila, da so imeli zgodovinarji v mislih fizično moč, možno pa je seveda tudi, da se v tem pogledu pojavljam kot mutant svoje vrste in da so vsa ostala dekleta popolnoma sposobna vse postoriti sama. Ob takih razmišljanjih so se obleke kar same pakirale v kovček, potem pa si je bilo seveda treba še umiti glavo in se nasploh popolnoma olepšati, saj baje nobeno dekle, ki da kaj nase, ne potuje neurejeno. Ob daljših poletih z avioni, pa tudi vožnjah z vlaki in avtobusi človek počasi dojame, zakaj to dejstvo drži. Ne glede na ves trud ob prihodu na cilj v vsakem primeru izgledaš kot strašilo, ki ni niti približno podobno ničemur/nikomur. Spat sem šla posledično prepozno (čeprav bi se z nekaterimi blogerji dalo debatirati tudi o tem, kaj pravzaprav je prepozna ura za spanje ).

(Slikici to pot predstavljata tipično bruseljsko arhitekturo, čeprav po zapisih sodeč v Bruslju sploh še nismo. Kaj morem, od doma slik pač nimam )

(Manjše opozorilce, dodatek, napotek, kar hočete: moje sopotnice niso ušle iz kakšne države, kjer bi za potrebe svojega poklica rabile umetniška imena. Preimenovala sem jih v skladu z varstvom osebnih podatkov (”Pa dej, če že pišeš, si vsaj imena zmisl, da nas ne bodo čist vsi spoznal!”), da pa si mi ne bi bilo treba sami izmišljevati novih imen, ki bi zaradi mojega pomanjkanja domišljije gotovo izpadla še bolj grozno, sem skočila na že nekoč prej omenjeno stran z norimi testi, našla “What Very Uncommon Name Should You Have?” in zvezda se je rodila. No ja, rodile so se Priscilla, Wilhelmina, Jeanetta, Veronique in Isadora, Faviolo pa potrebujemo samo za pojasnjevanje ozadja. Vse ostalo je res. Je bilo res.)

_______________________________________________________

Potovanje v Bruselj se je v naših glavah začelo porajati že dolgo pred dejansko uresničitvijo. Na pikniku, za katerega je prostor velikodušno posodila Faviola, rojstni dan pa je dejansko praznovala Jeanetta, je Priscilla objavila novičko o svoji selitvi v Belgijo. Večina nas je to sicer že vedela, nekateri pa so bili vseeno prav šokantno presenečeni. Pijača je naredila svoje, predvsem pri prej omenjeni selivki, ki nas je pozneje (pač v skladu s popito količino alkohola) povabila v svoje stanovanje, v katerem 14 dni ne bo nikogar razen nje. Seveda smo se vse navdušeno strinjale, vse do konca večera pa je poleg veselja obstajal tudi kanček dvoma. »A misliš, da se bo Priscilla tega vsega jutri spomnila?« me je vprašala Isadora, tik preden smo šle spat. Močno sem dvomila v to, priznam. Vendar se poleg navdušenja nad pijačo, ki se je naslednje jutro sprevrglo v čustvo gnusa do vsega, kar že na daleč smrdi po alkoholu, pri Priscilli ni nič spremenilo. Še vedno je vztrajala, da lahko pridemo in da si pravzaprav želi, da pridemo. Prav, pa gremo. Vse je bilo sicer še rahlo zadimljeno in zavito v meglico, iz katere so se jasneje izrisovale podobe denarja, ki ga nobena od nas ni imela prav pretirane količine, in staršev, ki bodo morda želeli svoje bodoče študentke gledati doma vsaj še nekaj časa, preden dokončno ne odletimo iz gnezdeca in jih (vsaj takšno je njihovo mnenje) dokončno pozabimo. Pa vseeno je tudi v tem primeru obveljal pregovor »Where there’s a will, there’s a way« in nihče (!) ni nasprotoval ideji. Nasprotno, vsem se je zdela krasna priložnost, da spoznamo svet, uživamo počitnice in se sprostimo. Nismo se utegnile dlje časa ukvarjati z globljimi razlogi, ki so botrovali nenadni spremembi njihovega razpoloženja, začele so se priprave.

Prva težava je bil način potovanja. Jeanetta in Veronique sta teden pred prihodom v Bruselj uživali v Španiji, zato sta imeli urejen prevoz iz Španije direktno v Bruselj. Ostalim trem, ki smo dneve odštevale kar doma, pa je preostalo nešteto prevoznih sredstev, katerih količina pa se je postopoma skrčila, ko smo izločile vsako možnost, zaradi katere bi nam bilo lahko med, pred ali po vožnji neprijetno. Letala me že od nekdaj navdajajo z neprijetnim občutkom nemoči (podobnim, kot ga opisuje Branko Gradišnik v svoji knjigi Strogo zaupno na Irskem), zato sem se letenju sama na vsak način želela izogniti. Vendar je letalo, še posebej kakšno izmed letal cenejših prevoznikov, občutno boljša izbira kot vlak, za katerega človek ponavadi plača bajno več denarja, potuje pa enako udobno. Zato sem se odločila za prilagoditev, kar sicer ni ena od mojih glavnih značajskih lastnosti, vendar mi je bilo jasno, da v tako veliki skupini nikoli ne bo vse potekalo točno tako, kot si bom zamislila. Pa smo se lotili prilagajanja, ki se je (kakšno presenečenje) na koncu vseeno obrnilo v mojo korist. Poceni letalo je v Bruselj letelo samo iz Benetk. Naš edini način, da pridemo v Benetke, je bil vlak (nobena od nas še ni zbrala dovolj volje, da bi se prijavila na vozniški izpit), za katerega bi skupaj z letalom plačali isto ali celo še višjo ceno kot samo za vlak. Naš razpoložljivi proračun žal ni bil (in, še bolj žal, še vedno ni) niti približno podoben tistemu, ki ga imata v lasti Bill Gates ali Donald Trump, zato sva se v sredo pred odhodom z eno od mojih prijateljic (druga je uživala v družinskem oddihu na morju) pojavili na informativnem okenčku Slovenskih železnic z željo, da pridemo v Bruselj najhitreje in najceneje, kar se da.

Prijazna uslužbenka, ki naju je prvih nekaj sekund gledala precej nezaupljivo (v primerjavi z vsemi ostalimi mladimi, ki so sedeli v isti pisarni in za katerimi je bilo, po njihovem izgledu sodeč, že kar nekaj potovanja po raznih čudaških delih Evrope, sva vseeno izgledali preveč čisto in urejeno, da bi dejansko želeli potovati z vlakom), je hitro našla najboljšo možno povezavo. Kljub temu, da je vključevala 3 prestopanja v eno smer (Ljubljana - Beljak - München - Frankfurt - Bruselj) in prav tako 3 prestopanja v drugo smer (Bruselj - Köln - München- Salzburg - Ljubljana), je bila najugodnejša in predvsem edina, pri kateri nam ni bilo treba potovati čez noč. Moja lanskoletna francoska izkušnja, pri kateri sem celo noč na vlaku Ljubljana-Zürich presedela in v svojih rokah tiščala nahrbtnik, ker me je bilo enostavno preveč strah, da mi bi kdo kaj ukradel, da bi lahko spala, je bila še preveč živa in zato sta me bili pripravljeni poslušati tudi obe moji sopotnici. Taka previdnost je verjetno odvisna od vsakega posameznika (Jeanetta, na primer, se je lani po istem potovanju z vlakom zbudila krasno spočita, jaz pa sem še ves dan hodila po svojih podočnjakih), ker pa obe dekleti spadata kvečjemu med bolj previdne od mene, ni bilo bojazni, da bi se katerikoli izmed njiju zahotelo tovrstne pustolovščine. Rešeno je bilo torej vprašanje potovanja, vsaka je plačala malce več kot 170€ (če smo popolnoma natančni, 170.26€) za povratno karto, ostalo je samo še pakiranje, ki bi si zaradi svoje kompliciranosti zaslužilo posebno poglavje. In si ga tudi bo.

(Sliki prikazujeta jutranji pogled z balkona, za boljši začetni občutek )