Izjasnila in opravičila sem se, torej začnimo. Naučila sem se:

• da se bele črte na prehodih za pešce ob močnem dežju spremenijo v ledeno ploskev, na katero je usodno stopati brez drsalk. Upam, da so uživali vsaj vozniki, ki so na rdeči luči spremljali zastonj predstavo, ki je bila sestavljena večinoma iz spodrsavanja, poplesovanja in lovljenja.
• da kljub temu, da se Prage drži sloves o turističnem mestu, ni samo po sebi umevno, da Pražani znajo govoriti angleško.
• da (v povezavi s prejšnjo točko) Pražani na vprašanje “Do you speak English?” odreagirajo z mrkimi pogledi, momljanjem v brado (Mumbly, anyone?) in vsesplošnim opravljanjem.
• da morda potovanje z vlakom ni najboljša ideja in da bom naslednjič definitivno izbrala letalo. Na letalu si namreč v najslabšem primeru maksimalno 3 ure (če ne letiš ravno na blazno eksotične destinacije), zato te sopotniki, ki oddajajo…recimo temu “zaznaven” telesni vonj, motijo točno štirikrat manj, kot če se z vlakom 12 ur voziš iz Prage v Ljubljano. Icky.
• da se me je moj sloves tiste, ki nima absolutno nobene sreče z nagradnimi igrami, malček zamajal.
• da nošenje baretke, ki izgleda precej francosko, lahko vpliva na to, v kakšnem jeziku te ljudje ogovarjajo na ulici. Zanimivo.

Kljub pogostim prevajalskim cvetkam sem tudi jaz končno čisto sama odkrila prevajalski umotvor, ob katerem me zanima predvsem, če je bil to samo trenutek nepozornosti ali prevajalci za seboj dejansko ne preberejo tistega, kar prevedejo.

Original: “I have to be there, I’m moderating the Q and A section!”
Prevod: “Moram biti tam, urejam črki Q in A!”

“Q and A section” se v slovenščino prevede kot “del z vprašanji in odgovori” - črki Q in A sta tam zato, ker predstavljata Q(uestions) in A(nswers). Kdo bi si mislil…

Zdaj vsaj vemo, od kod vsem tistim promiskuitetnim dekletom in fantom, ki se zadnje čase pojavljajo od povsod, teoretična podlaga za njihovo početje.

Torej - naučila sem se, da…

• na redbullu piše, da se ga ne sme mešat z alkoholom. Pravzaprav sploh nisem potrošnica takih stvari in se me to tozadevno ne tiče, me pa zanima, kaj torej navdušuje vse tiste srečne pivce redbull vodke, ki za to očitno vejo (najbrž sem bila edina v vesolju, ki tega nikoli ni opazila). Bi radi vedeli, kako je, ko doživiš infarkt? Meni se to namreč zdi ena izmed tistih stvari, ki jih komurkoli verjamem na besedo.
• dekolte v službi kljub drugačnim zagotavljanjem ni zaželjen. Pravzaprav je pretirano zaželjen in iz tega razloga ga tam ne bo več. Ko že govorim o službi, naj samo še omenim, da se tudi meni ne zdi prav, da nas hočejo preselit, zato če le imate čas in če se vam da (in, seveda, če načeloma sodelujete pri takih zadevah), poklikajte malo sem in se podpišite. Hrbtenica vam morda ne bo hvaležna, vam bodo pa redni obiskovalci gledališča, njegovi igralci in tudi ostali zaposleni.
• je bila selitev Epicentra iz njegove stoletja stare lokacije pred Magistratom v BTC ena izmed najbolj neumnih odločitev tistega, ki se je za to pač odločil. Prodajalke so neprimerljivo bolj tečne, kot so bile prej (kar je verjetno povezano z dejstvom, da tudi same niso ne vem kako srečne, da so jih vtaknili tja), poleg tega ob sicer neprometni uri in v dežju porabiš uro in pol, da prideš do BTCja in nazaj. Knjige, ki jo nujno potrebuješ, pa seveda ne prodajajo nikjer drugje.
• bi človek ob obisku trgovin 30. oktobra, ko sta naslednja dva dneva praznična, pomislil, da so vsem tem ljudem zagrozili s prisilnim izgonom pod zemljo, kjer bodo morali ostati najmanj pol leta brez kakršnihkoli izhodov na broad daylight. Edino tako si lahko razložim vozičke ljudi, ki so stali pred mano v vrsti (jaz sem hotela samo sendvič…) in metali na trak na blagajni 8 štruc kruha, 10 vrst salam, pakete jogurtov, mleka, čokolade, piškotov, keksov, mešalnikov (?!) in bogve česa še. Mogoče pa so to samo ostanki NNNP (nič nas ne sme presenetiti) vzgoje.
• ima stara ljudska modrost “nikoli ne stori nikomur tistega, za kar nočeš, da bi drugi storili tebi” še svojega evil twin - tudi če življenje podrejaš samo temu, da delaš z drugimi tako, kot si želiš, da bi oni delali s tabo, to še ne pomeni, da ti je vrnitev “usluge” zagotovljena. Življenje je že dolgo nazaj nehalo funkcionirati po principu “daj-dam”; zdaj namesto tega teče po maksimi “dam-vzameš” in samo od tebe je odvisno, na kateri strani si pogosteje. Namig: za eno izmed obeh strani je potrebnega neprimerljivo manj truda kot za drugo. Go figure.
• obstaja zakon o tem, kako hitro je treba po prvem novembru (in najbrž tudi sicer, samo da je takrat naval pač večji) odnesti pogorele sveče in ovenelo cvetje z grobov. Zanimivo.
• sušenje vrtnice pod radiatorsko cevjo ni najbolj inteligentna odločitev na svetu, ker potem dobi rjave madeže. Ni se mi sicer zdelo, da je to dvoje povezano, vendar očitno je. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako.
• na poli salami v drobnem tisku piše, da je med drugim narejena tudi iz piščančjih kožic. Ew. Seveda že od malih nog vem, da tja noter zmečejo svega i svašta, samo nikoli mi pač ni prišlo na pamet, da to tako odkrito povejo. Ampak nisem jaz kriva, če je kombinacija sveže pečenega kruha, masla in poli salame tako dobra…
• prvega novembra (in novembra nasploh) ne bom več poslušala tega:
  Click here to view the embedded video.

Skratka:

Dragi moj blogič, vse najboljše za eno leto (in zdaj najbrž že kakšnih 14 dni) obstoja!

Za darilo ti ne podarjam ničesar, želim ti samo še vsaj 10x toliko let in da bi te tvoja “lastnica” malček manj zanemarjala.

Vam pa eno lepo lahko noč.

Najprej me v slabo voljo spravi očitna sprememba vremena, ki me napsihira do te mere, da se vlečem po svetu kot preveč prekuhan polžek iz Barilline zbirke testenin. Preziram jutranjo meglo, ki se namesto normalnega in pričakovanega sonca vleče po vseh minimalnih kotičkih in v meni zbuja željo po tem, da bi se zavlekla pod odejo, ignorirala vse poskuse podkupovanja s čimerkoli in tam ostala do pomladi oziroma do svojega rojstnega dne, ko bi spet premislila o sprejemanju podkupnin. Ne maram dežja, ki me vse prepogosto spremeni v gobo za brisanje table s podivjano frizuro in me sili, da po svetu hodim oblečena kot sibirski medved - kjer je dež, je pač avtomatsko tudi mraz. Več oblek spet avtomatsko pomeni težje premikanje, in če kdaj pozimi slučajno srečate koga, ki raca kot Mišelinko, sem to najbrž jaz. Nenavajenost na mraz ponavadi sproži prehlade, ki se odražajo v tem, da imam vsako jutro poln nos in glas kot mutirajoča miš. Kurili pa še ne bomo, ker je oktobra kurjenje nenaravno. S čimer se sicer v polni meri strinjam. Je pa prav tako nenaravno, da 3. oktobra cagerček na termometru pokaže butastih 5 stopinj.

Ne maram gneč, ki skrivnostno vzniknejo z začetkom oktobra in se od takrat pa do konca študijskega leta šunjajo povsod, kjer sem jaz, in verjetno tudi tam, kjer me ni, samo da tega pač ne vem, ker me ni tam, ane. Današnja gneča na LPP-ju je bila verjetno podobna socialističnim časom, samo da so ljudje takrat v vrsti stali za kruh, mi pa za kos kartona z našo sliko v plastičnem ovoju, ki ga v najslabšem primeru še pojesti ne moremo. Ljudje na avtobusih so spet lično pospravljeni drug poleg drugega kot sardinice v konzervah in iz leta v leto se ne morem znebiti občutka, da načrtovalci avtobusov na začetku leta stavijo, koliko osebkov lahko stlačijo v en avtobus, potem pa skozi vse leto skušajo podreti tiste cifre, ki so se prejšnja leta izkazale za skrajne meje. Vrsta za študentske bone je podobna vrsti za Gardalandovega Mamuta, in podobnost se samo še nadaljuje preko tega, da včasih od kakšnega študenta pride prav mamutovsko grozeč krik, ko pride na vrsto po eni uri čakanja in ugotovi, da bonov za Parmo ta mesec ni več, bonov za Mirje bi sicer moralo biti še kaj, ampak jih je proti pričakovanjem zmanjkalo, in če bi lahko prosim pohitel, ker drugi čakajo.

Najbolj pa me znervira dejstvo, da se od mene 1.oktobra pričakuje, da bom skočila iz postelje ob sedmih zjutraj agilno kot mladi zajček in se postavila v vrsto za vse mogoče zadeve, ki bodo iz mene naredile boljšo osebo, vmes pa se žonglirajoče poigravala še z učenjem za faks, skakljanjem po raznoraznih družabnih dogodkih, ki brez mene pač niso isti, v resnici pa nihče niti opazi ne, če me ni, učenjem tujih jezikov, ki me navdušuje zato, da bom lahko pri rosnih nepovemkolikih letih taka kot Čop (Matija, ne Iztok), ki je govoril 15+ jezikov, in službo, ki sem si jo na vrat v prvi vrsti iz veselja in šele nato iz potrebe po denarju nakopala sama. Pravzaprav sem za vse te ekstra dejavnosti kriva samo in izključno sama, ker se vsako leto znova prepričam, da se bom z začetkom študijskega leta misteriozno prelevila v mešanico Batmana in Catwoman (Superman je iz te vesele druščine izvzet iz očitnega razloga, saj ne bi bila rada podobna nekomu, ki nosi gatke čez hlače). Na veliko presenečenje vseh prisotnih mi ta preobrazba nikoli ne uspe do take mere, da ne bi vsak teden pozabila vsaj nečesa.

Ampak glede na to, da vse te stvari letos z razliko od ponavadi vem vnaprej, sem tokrat nanje pripravljena. Zato - oktober, bring out the best in you! Ker bom jaz tudi. Verjetno. Upam. Najbrž.

In tako smo, po rahlo zaviti poti sicer, prišli do trenutka, ko je Rebeldemanija oplazila tudi mene. Včeraj ob pol šestih popoldne, ko je bila kompletna trasa vse od Slovenske pa do križišča Celovške z Litostrojsko (po kmečko od Bavarca pa do LPP-ja na Celovški) zabasana z avtobusi, masami majhnih ljudi in njihovih staršev in avtomobili, v katerih so sedeli skladno z gnečo nervozni ljudje, ki so komaj čakali, da se prometni štoflc sprosti, pač nisem imela boljšega dela. Ipak sem tudi jaz sedela v enem izmed tistih prej omenjenih avtobusov.

Razmišljala sem o “junakih našega časa” in o tem, da je percepcija mladih, ki projicirajo lastnosti svojih idolov nase, še vedno tako popačena, kot je bila v času, ko sem bila jaz mlada. (No ja, mlajša. Manjša. Kakorkoli.) Ko sem bila stara 10 let, so me istočasno obsedli Kelly Family in Caught in the Act. Težava je bila samo v tem, da se je moja realnost v odnosu do njih precej razlikovala od dejanske.

Mamicam se, na primer, življenje na barki in vzgajanje dvanajstih otrok v duhu “kar bo, pač bo”, ne bi zdela ena izmed najbolj perspektivnih prihodnosti, ki si jo lahko zamislijo za svojega otroka, jaz pa se še vedno spomnim puljenja plevela iz stikov med ploščami na dedkovem dvorišču, ker sem s tem zaslužila za koncert, in ravnokar razmišljam, ali sem bila samo na enem ali na obeh. Prav tako sem bila kar malček razočarana, ko sem izvedela, da se fantje iz Caught in the Act tako ali tako ne bi nikoli zanimali zame, tudi če bi bila starejša, bolj zrela in bolj kul (in, pač…bi živela nekje v njihovi bližini, obviously), ker se imajo itak raje med sabo. Dejstvo, da je bil Robbie Williams (tudi) zaradi slave kar nekaj časa odvisen od drog, alkohola in (baje?) tudi seksa, nas seveda ni motilo, ko je bil pa v Take That tako luštkan.

Podobnih primerov je najbrž še malo morje, najnovejši fenomen na tem področju pa so Rebelde. Vendar njih vseeno rešuje majhna podrobnost. Kot pevci so verjetno popolnoma normalni in tudi v resničnem življenju najbrž ni nič resnega narobe z njimi. V svoji telenoveli pa, po drugi strani, dajejo mladim zgled tega, da je popolnoma okej, če celo življenje ne počneš ničesar in si definiran kot “sin/hči bogatašev”, cele dneve sediš na celi riti in loviš punce/fante, se ne učiš, ker imaš itak dovolj denarja, da si lahko privoščiš luftanje, se smejiš sošolkam, ki so revnejše in grše od tebe in se vsakih deset minut pojaviš v novem oblačilu, ker je bilo prejšnje že videno in zato za odmet.

Ampak najboljši del tega je, da bo tudi Rebeldemanija (kot prej Caught in the Act manija, pa Take That manija in mnogo pred tem Kelly Family manija) čez, recimo, deset let, v glavah te mladine samo spomin in verjetno ne bodo niti vedeli, zakaj so jim bili Rebelde tako zelo všeč.
Ali pač. Jaz še vedno vem, da je imel Paddy “najbolj luštkane očke na svetu” in da je Angelo ” izgledal kot angelček”.

Pihati je začel jesenski veter. Tisti veter, ki s sabo prinese kup meni neljubih sprememb. Življenje je treba reorganizirati, na novo definirati, deložirati stare, grde, neprijetne navade in vpeljati nove, ki bodo hkrati tudi lepše in bolj koristne, predvsem pa bo z njihovo pomočjo življenje kar naenkrat padlo v urejene, ustaljene tirnice in se bo morda končno nehalo voziti po tirih, katerih polovico so v tunelu ukradli (it does happen), polovica preostalih pa pelje nekam, kamor se nihče dejansko ni hotel peljati že stoletja.

Počasi bo treba pasti iz poletnega razmišljanja nazaj v razmišljanje za ostale letne čase, kjer vse manj prostora zavzemajo stvari, ki jih narediš preprosto zato, ker ti pašejo, in vse več prostora požrejo stvari, ki jih delaš zato, ker jih moraš, čeprav se nekje v zadnjem možganskem reženjcu zavedaš, da ti dolgoročno koristijo in da brez njih tvoje življenje ne bi bilo enako. Minili so časi, ko sem vstajala ob osmih zjutraj samo zato, da sem globoko ponotranjila misel, da bi lahko še spala, če bi hotela; in minevajo časi, ko bom ostajala pokonci pozneje, kot je zame v navadi, samo zato, da bi sama sebi dokazala, da lahko grem spat točno takrat, ko to hočem sama. Nepreklicno se bo nehal pojavljati tisti popolni občutek miru, ki je letos prvič prišel enkrat maja, ko sem čičala na terasici balkona enega izmed stanovanj prej omenjenega bloka, jedla sladoled, gledala v slepeče rumenobelo sonce, migala s prstki na nogah in potem počasi odpeketala proti faksu, ker je bil tako ali tako tak lep dan, da se nikomur nikamor ni mudilo in zato pravzaprav ni bilo niti pomembno, če pridem ali ne. Pa vseeno sem; zato, ker bi si lahko izbrala tudi drugo možnost. In dokončno se lahko poslovim od nenadnih vzgibov, ki te zaradi svoje specifične norosti obiščejo samo med poletjem, so pri tebi, dokler jih znaš pravilno in popolnoma izkoristiti, potem pa te brez kakršnegakoli opozorila zapustijo brez možnosti, da bi se na njihov odhod ustrezno pripravil.

Ampak najlepše pri teh trenutkih je dejstvo, da se bodo tako nepreklicno in dokončno, kot so zdaj odšli (in za seboj pustili rahlo melanholično Deklino), tudi vrnili. Še lepše pri preostanku leta pa je to, da imajo tudi vsi ostali letni časi take “svoje” trenutke. Trenutke, ki te navdušijo in osvojijo v hipu, zapustijo še hitreje, potem pa se spet vrnejo.

In želim si čimveč takih trenutkov. Vam pa tudi.

Sončni zahod na reki Seni (Pariz, 13.8.2008)

• 3 žulji (po en na vsakem mezinčku in en na spodnjem delu narta - kako se je znašel tam, ne bi vedela)
• od 10 do 15 prehojenih kilometrov na dan (zadosten razlog, da se, lenoba kot sem, do konca poletja vozim samo še z avtobusi)
• 1 srčkana rdeča volnena baretka (za dni, ko bo vreme malce manj prijazno kot ta trenutek)
• 1 neporabljena karta za pariški metro (če gre kdo v Pariz, naj pove; njena uporaba je časovno neomejena)
• 1 Rudolf-the-red-nosed-raindeer nos (pozabila sem se mazati s kremo)
• 3 blažje opeklinice na ličkih, čelu in vratu (glej oklepaj prejšnje točke)

…in neskončno krasnih spominov.

J’y retournerai.

Blog bo ostal doma, čuval hišo, zalival rože, pobiral pošto, reševal časopise pred pobesnelimi sosedovimi psi in odnašal smeti, jaz pa potujem v lepše kraje. Gledat grem, če so Parižani res tako grozljivo bedni vozniki, kot pravi moj nadomestni inštruktor, če so francoske štruce že kaj krajše zavoljo inflacije in če Eifflov stolp še stoji naravnost.

Spet se oglasiva v ponedeljek. Do takrat pa vsem skupaj en lep au revoir!