C’est tout ce que j’aime!

Zadnje čase očitno preveč uporabljam laptop in premalo računalnik. Mogoče mi je to hotela sporočiti tudi nova prebivalka zaprašene tipkovnice, ki se noče odstranit z nje, ne glede na to, koliko piham vanjo.

Blizu ji nočem, ker je mogoče nevarna. Moje biološko znanje namreč ne sega do te mere daleč, da bi vedela, ali imajo primerki te vrste ogromno zobovje s kosmatimi čeljustmi ali ne. Ima pa neverjetno dolge tipalke in hecno prepognjene nožice.

Preden dokončno pospravim fotoaparat in upam, da ga ne pozabim doma, sem torej uspela ujeti še to zeleno bitje. Upam samo, da dolgo ostane tam, kjer je. Ker … če je čez nekaj časa ne bo več tam, bo to pomenilo, da obstaja ogromno možnosti, da se je nastanila kje drugje. Nekje, kjer jo lahko pohodim, se usedem ali uležem nanjo. Vse troje bi seveda bilo equally neugodno.

Če vstaneš tako zgodaj, da niti ptički še ne čivkajo, ker še visijo z vej dreves kot netopirji in spijo spanje pravičnega, da niti cerkev še ne zvoni, ker je mandat nastopil nov župnik, ki je (očitno) ukinil zvonenje od šestih do sedmih, ampak z njim začenja šele ob sedmih, in če ti seveda ni treba v službo, ampak vstaneš tako zgodaj zato, ker se ti pač ne da spat in bi rajši počel kaj drugega, opaziš malo morje stvari.

Prva je ta, da sosedska obveščevalna še ne funkcionira ali pa je malo bolj v ilegali kot ponavadi. Ko sem nesla smeti ven ob pol sedmih, se ni zganila nobena zavesa, nihče ni slučajno stopil na pot, da bi mi zaželel dobro jutro in me tako mimogrede vprašal, kako to, da sem tako zgodaj pokonci in kam je vendar šel tisti avto, ki je bil do nedavnega še na dvorišču.

Nadalje dejansko narediš veliko več, če vstaneš bolj zgodaj. Ura je komaj nekaj čez osem, pa sem do tega časa že oprala perilo, prebrala časopis, preverila bloge, pospravila kuhinjo, se spekla v rob pečice, zložila brisače, listala nek katalog s pregrešno dragimi “potrebščinami za dom”, ki vključujejo bakrene angelčke, ki so narejeni tako, da lahko sedijo na robu mize in “ustvarjajo domačo atmosfero”, stanejo pa toliko, da bi raje sama sedela na robu mize za ta denar, in se obenem kesala, ker odpiram stvari na mamičino ime, ki me potem premamijo, odnesla smeti, razmišljala, ali bi pekla kruh ali bi šla ponj v trgovino, posesala dnevno in kuhinjo, pospravila posteljo, obesila tisto oprano perilo od prej, pokvarila teve, ki zdaj namesto jutranjega programa kaže modre črte, pomila posodo, pomila kuhinjsko korito, sesula na tla stekleničko parfuma, klicala sestro in se še pravi čas spomnila, da mogoče vsi ne vstajajo tako neznosno zgodaj kot jaz, in pojedla zajtrk. Mogoče bom šla za veliki finiš še teč. Mogoče pač ne.

Zdaj čičam v sobi, gledam kosme prahu, ki se mi valjajo pod posteljo in pod mizo, in kujem peklenski načrt za njih odstranitev. Dan bo še dolg, dragi moji.

Dobro jutro!

Ko ti ob pol devetih zvečer zvoni telefon in številke na ekrančku ne prepoznaš, je to za večino ljudi zadosten razlog, da telefon samo utišajo. Mene, po drugi strani, razno nadlegovanje ljudi, ki mi poskušajo prodat komplet slovarjev medicinskega izrazoslovja, nov sesalec z vakumsko močjo ali zavarovalno polico, ki mi bo spremenila življenje, še ni izučilo. Pa sem se vljudno oglasila.

Na drugi strani žice me je pričakovalo osladno dekletce (katerega imena nisem čisto ujela) iz Amnesty International. Preden sem zagnala paniko zaradi tega, ker zlorabljajo mojo številko za svoje sebične namene, sem hvalabogu doživela miselni preskok v kakšne pol leta nazaj, ko sta me na faksu ustavili dve simpatični mladenki in skoraj ponižno prosili, če me lahko vpišeta v register podpornikov Amnesty International. Bilo je ravno okoli novega leta in zato je bil moj Christmas spirit očitno na vrhuncu, pa sem rekla itak, zakaj pa ne. Še več, napisala sem jim številko svojega tekočega računa in jim dovolila, da mi vsak mesec trgajo 3€ za pomoč na smrt obsojenim upornikom po vsem svetu. In takrat, tega se zdaj spomnim, sem bila popolnoma impresionirana nad svojo človekoljubnostjo.

Včeraj stanje ni bilo tako rožnato. Že ob tem, da je gospodična rekla “A vas motim?” in potem niti ni počakala, da se izjasnim, ali me moti ali ne, se mi je pritisk en malček dvignil. Pač rada odgovorim na vprašanje, če mi ga že postavljajo. Dobro, pust’mo stat, sem jo poslušala naprej. Polovico njenega govora sem sicer itak zamudila. Nedvomno je bil naučen na pamet, bi bilo pa lepo, če ne bi bil. Bojda so namreč tudi z mojimi prispevki pomagali na tisoče uporniškim tipsonom v Aziji, Afriki in nasploh povsod, do kamor seže oko, in se, še več, z donkihotovsko vztrajnostjo nameravajo še naprej boriti proti krutostim oblasti. Do tukaj nekje je moja boljša polovica že tapkala po zapestju in šepetaje svetovala, naj jih skenslam, mene pa je vseeno zanimalo,v čem je namen te epopeje. In sem tudi izvedela. Da bi lahko svojo borbo nadaljevali, potrebujejo več denarja. Konkretno - več mojega denarja.

Ob slišanju tega sem najbrž izpadla kot riba na suhem. Prosim? Da bi nadlegovali tiste, ki jim na Čopovi dan za dnem obrnejo hrbet (in so lahko še srečni, če se kdo ne zdere nanje), jim ne pade na pamet, tiste pa, ki jim že tako ali tako mesečno pošiljamo prispevke (no, sami si jih vzamejo…ampak to zdaj ni bistveno), pa nadlegujejo za več? Ponudiš-prst-požrejo-roko-do-rame princip. Priznam, da me je prijelo, da bi poslušala prej prišepetane dobronamerne nasvete. Namesto tega sem povedala, da sem trenutno malček brez denarja - vsaj za kaj takega, ampak vseh podrobnosti jim pa ni treba vedet - in gospodično vprašala, če jih lahko pokličem kdaj pozneje. In upala, da bo dojela, da “kdaj pozneje” v tem primeru pomeni “nikoli”.

Ampak ni šlo tako zlahka. “Ja…gospodična…kako to mislite?” Kaj kako to mislim, točno tako, kot sem rekla, kako pa? Pokličem. Vas. Nazaj. Enkrat. Drugič. Where’s the part you don’t understand? Potem mi je - z malo bolj prijaznimi in predvsem drugačnimi besedami - razložila, da to tako ne gre in da če želim, lahko oni pokličejo mene nazaj čez dva meseca. Ker se mi zdaj res ni več dalo, sem se strinjala in odložila. Seveda sem se prej poslovila. Morda sem malce neotesana, vljudna pa kljub temu sem.

Če slučajno koga zanima: številke si nisem shranila. Čez dva meseca bomo ta rok pač podaljšali še za dva meseca. In še za dva, in še za dva…in dokler bo pač potrebno, da bo naša najljubša človekoljubna organizacija dojela, da ima tudi moje človekoljubje svoje meje.

11:29

Danes grem na rdečerjavo. In na semi-paža. Upam, da me bodo kolegi še spoznali. Ker je bilo že preveč nerodnih situacij. Saj veste, ko te človek lepo pozdravi ali ti pomaha, ti ga ne spoznaš in greš mimo, tisti ta drugi pa bebavo gleda, ker si je ravnokar naredil sramoto v stilu “ooo, nekdo ima pa imaginary friends” pred vsemi, ki so bili tisti trenutek zraven. Ta človek sem ponavadi jaz, se pa zgodi tudi obratno.
Skratka, držim pesti sama zase in potem poročam o rezultatih.

22:57

Po poldnevnem ogledovanju, ocenjevanju in čekiranju sem prišla do zadovoljnega sklepa. Rihanna does Nicole Richie does mene. Baje mi manjkata samo še frfru in motor, ampak…do tega bomo mogoče prišli kdaj naslednjič. V naslednji stopnji. Zdaj mi ostane samo še, da grem spat (in pri tem poskušam čimmanj poležat svojo novo frizurco). Slike pridejo, obljubim.

Trije zaporedni dnevi, trije sončni zahodi. Samo še 11 takih, pa bom v Parizu.

I sure am one lucky girl.

Mislila sem, da take kljukce človek sreča samo na vaških voliščih. Pa me je življenje ponovno prvič presenetilo, to pot daleč stran od vasi. Natančneje v trgovini pod blokom v bojda elitni soseski, kamor sem se nič hudega sluteča sprehodila po Cosmopolitan in čokolado, dobila pa še par zastonjskih zakonskih nasvetov.

Tokratni glas razuma in modrosti se je utelesil v podobi priletnega gospoda, ki je prišel v prej omenjeno trgovino po štiri šteke čikov in skoraj padel po tleh od smeha, ko mu je prodajalka poskušala prodati štiri škatlice. Res je sicer, da med omenjenima dvema količinama ločim celo jaz, ki nisem bogve kakšen poznavalec in konzumer cigaretnih izdelkov, ampak to je že druga zgodba, ki bo mogoče povedana kdaj drugič, mogoče pa sploh nikoli. Ker tako ogromnih količin cigaret niso imeli (ipak govorimo o majcenem marketu, ne o multinacionalni trgovini), se je gospod zadržal na blagajni dlje, kot je bilo predvideno. Prodajalka je zarenčala nanj, naj »vendar spusti gospo naprej« (mogoče bi morala resno razmisliti o kupovanju anti-ageing krem in njih uporabi), tipsonu pa je v glavi obstala točno ista beseda kot meni in z zaprepadenim obrazom je ugotovil, da »upa, da sem še gospodična«. Ko sem ga uspela pomiriti s potrditvijo, se mu je obraz razlezel v olajšan nasmešek, ki je spremljal tudi njegovo naslednjo ugotovitev: da izgledam čisto tako kot »tista tablontna avstralska igralka«. Priznati moram, da še vedno ne vem, katero je mislil, upam pa, da ni imel v glavi kakšne preveč grozne. Očitno se mu je zazdelo, da so blont ženske nujno tudi zabite in zato potrebujejo življenjske nasvete za čim lažje življenje (dejstvo, da sploh nisem blont, ampak zelo svetlo rjava, mu je nekako ušlo). Zato je sledil nasvet dneva. »Ne se prezgodaj poročit! Ker zakon uniči vse.« Baje pozna par v krepkih devetdesetih, ki se je poročil pred kratkim in sta še vedno sveže zaljubljena, se držita za rokce in tako dalje…in baje pozna tudi par, ki se je poročil pri dvajsetih, zdaj pa sta oba zagrenjena zakonca, ki v prostem času najbrž skrivoma obožujeta mačke in za katerima se verjetno ves čas podi trop otrok, ki vanju meče kamne. Nisem spraševala, od kod mu vsa ta poznanstva; prav tako ni imelo smisla ugovarjati, da se mi mudi na avtobus. Zato sem raje počakala na naslednjo cvetko. »Zdivjat se morate, dokler ste še mlada! Čimveč jih je treba sprobat, da vam ne bo kasneje v življenju žal!« Ob tem sem ugotovila, da za vso spolno iztirjenost mladih sploh niso krivi mladi sami, ampak taki stari norci, ki skačejo za njimi z butastimi idejami. Krivda mladih je samo ta, da take ideje poslušajo. Uspela sem se nekako opravičit, da je edini kraj, na katerega bom zdivjala ta trenutek, avtobus, in ob odhodu ujela še zadnji udarec. »A veste, Pamela Anderson? A ste slišala, kaj je ona rekla? To vam govorim zato, ker se mi zdi, da ste ji mal’ podobna…po izgledu, pa osebnostno tud’ mogoče…skratka, ona je povedala, zakaj vsi desci norijo za njo. Ker jim nar’di vse, kar hočejo! Zato pa letajo za njo in zato je tolk’ popularna!« Zadržala sem zase dejstvo, da ima najbrž tudi zato hepatitis B, se s širokim in čim manj pornografskim nasmehom zahvalila za podane modrosti in odšprintala na avtobus. Gospod pa je še nekaj časa vreščal za mano. Kaj, sicer ne vem, ker tečem bolje kot slišim, mi je pa nedvomno lahko žal za zamujen nasvet, brez katerega si bom verjetno uničila življenje.

This must be my lucky day.

16 dni do tega. Mental note: Francozi so blentavo ljudstvo. In počas se lahko sprijazniš, da jezika pač ne boš nikoli obvladala tako kot oni. Which is…kinda obvious. Ampak glavno mesto majo pa za popapat lepo. Mais oui, je voudrais un piece du cette tarte!

28 dni do tega. Mental note: bodi the usual cute self in če te kdo kaj vpraša o etnologiji/kulturni antropologiji, bodi extra usual cute self. Za kompenzacijo tega, da o ničemer od naštetega nimaš pojma.

46 dni do tega. Mental note: uči se, uči, da bo kaj ostalo v tvoji buči…al’ kako že gre tista ponarodela.

55 dni do tega. Mental note: ‘njoy, biotchez! Ker bo še prehitr treba spet nazaj.

In…(tukaj bi bile na mestu fanfare, pa jih iz pozneje očitnih razlogov ne bo) še n-dni do tega. Bejžte s cest, če vam je življenje drago!

Samo za kratka pojasnila vsem tistim, ki me sprašujejo, zakaj me nič ni in kje se potikam/se bom potikala/sem se potikala. Ko pa pridem nazaj, se bom samo še smejčkala in nikol’ več ne bom tečna. Res ne!

Samo za opozorilce: to pot ne zamujam. Človek si ne bi mislil, da lahko bitje, ki večino časa ne ve, kje ima glavo, na tiste pomembne stvari (večinoma) ne pozabi. I rock my sox!

Skratka. Khm khm. Danes, ne vem sicer točno ob kateri uri, praznuje svoj rojstni dan še ena izmed mojih prijateljic. Tista, ki sem ji bila vedno fovš za njene lase, ker so tako fino bushy in ker jih je toliko, njej pa so predstavljali eno od nočnih in predvsem dnevnih mor (preteklik zato, ker ne vem, če je še vedno tako). Tista, ki je obsedena s celotnim Britanskim otočjem, ki si (bojda) ta trenutek želi biti “nekje, kjer bi bili stoli bolj udobni” in ki edina razume my thing, da se človeku za rojstni dan podari knjigo. Tako, za dvig ravni kulture v Sloveniji.
Je tudi edina, ki z mano večinoma bolj uspešno deli tegobe in življenjske radosti študija in verjetno ena izmed redkih, ki ve (čeprav ne vem, kako) za mojo skrito, v zadnjem času malček potlačeno obsesijo z Joem Cockerjem. (No ja, zdaj za to pač veste vsi. Ups.)

Takemu človeku ne moreš čestitati drugače, kot da mu rečeš, naj ostane tak, kot je, in naj ne neha upati, da bomo nekega lepega dne mogoče šli v London. You never know.

Pametni blogerji priporočajo, da se njihovi so-blogerji pred objavo novega prispevka vedno vprašajo o reakcijah svojih mam, in ga ne objavijo, če je reakcija neugodna. Ker približno vem, kaj si ob naslovu tele objave misli moja mami, je treba nekaj razjasnit - tak naslov je tukaj zgolj in samo zavoljo pomanjkanja drugih, primernejših.

Moj fotoaparat je ob zadnjem daljšem potovanju iz domačega gnezdeca doživel neprijetno bližnje srečanje s tlemi češke cvetličarne. Posledično ga od takrat naprej raje puščam doma, da si prihranim javno sramoto in živce, ki bi jih gotovo izgubila ob dejstvu, da se je ugasnil vsakič, ko sem poskušala slikat. In s tem sem bila do pred kratkim popolnoma zadovoljna. Ker pa se je v počitniških planih pred kratkim nepričakovano pojavil Pariz (in še bolj pred kratkim za nekatere še bolj nepričakovano Kopenhagen), sem se odločila za revolucionarno potezo. Če gre človek v Kopenhagen, si pač ne more privoščit, da mu fotoaparat crkne na vsakem vogalu, ko pa je tam toliko vogalov, ki jih je treba slikat! Za Pariz pa je itak najbolje, da si ga prilepim na roko.

Pa smo šli v šoping.

Ekvivalent “dobrega” fotoaparata je pri meni “Ja ne vem…mora bit mejh’n…pa luštkan, pa mora znat slikat…”. Zato je najbrž jasno, da sem pri nakupu potrebovala malce pomoči nekoga, ki se zmerno do pretežno precej bolj spozna na take stvari kot jaz. Ko sem se prepričala, da moj omiljeni model ne obstaja samo v roza barvi, in dobila tudi potrditveni “ja” od prej omenjene osebe, smo šli v napad na blagajno. In vmes mi je pot prekrižala inteligentna ideja o torbici za fotoaparat. Če si že kupujem fotoaparat, je najbrž dobro, da si kupim še taškico, ne? Za vsak slučaj. Saj veste, če mi slučajno kdaj pade iz rok. Saj ne, da bi se mi to že kdaj zgodilo. Samo…zares za vsak slučaj.

Prodajalec je zavohal fotoaparatično devico in priskočil na pomoč. Razložil mi je vse o krasni akciji, ki jo na mojo neizmerno srečo izvajajo ravno zdaj. Če kupim zraven fotoaparata in torbice še memory card (spominska kartica se sliši tako…spomeniško), potem mi pri naslednjem nakupu nad 50€ obračunajo 20€ popusta. Moji gorenjski možgani so mojim gorenjskim ušesom itak poslali samo ta pomembni del - tisti del o 20€ popusta, - pri pultu z memory cardi pa sem itak ugotovila, da človek nekako rabi tudi to, da ima vse tiste slike potem kam shranit. Zato sem se numbly pustila prepričat. Če bi bila bolj pametna od njega, bi bila namreč verjetno jaz prodajalka na tistem oddelku in ne on.

Najboljši del kupovanja fotoaparata šele pride. Dejansko so me to pot nategnili v pozitivno smer. Dobila sem eno popolnoma izpolnjeno kartico za popuste in še 3 ekstra nalepke za novo kartico. Ker sem pač izbrala dober fotoaparat in dobro taško, na moj memory card pa gre po novem 1063 slik. Tisto popolnoma izpolnjeno kartico pa je potem izkoristil moj tehnični pomočnik pri nakupu ziljon DVD-jev, ki sva jih na koncu namesto za 60€ dobila za 40€. Tukaj nekje bomo zamolčali dejstvo, da tako hišica za fotoaparat kot tudi spomeniška kartica staneta tam nekje 20€ in da bi, če ne bi kupila ene izmed teh stvari, dobila “popust” 20€ že pri tem nakupu in mi ne bi bilo treba čakati do naslednjega.

Sem pa zdaj skoraj popolno opremljena za svojo poletno vlogo tečne turistke. Beware, Europe, here I come!!

(Delček naslova - prepričana sem, da ste dovolj open-minded, da boste sami ugotovili, kateri - je pobran od tulele.)

Včeraj je po nekaj tednih vročinskih udarov spet lilo kot iz škafa. Normalni ljudje bi rekli “Ni pene”, odprli svoje zvesto čakajoče dežnike in šli v miru skakat po lužah. Meni pa se je stvar nekoliko zakomplicirala. Mudilo se mi je od doma, dežnika ni bilo nikjer, ko pa sem ga končno našla, sem se spomnila, zakaj ga ni bilo na običajnem mestu. Če bi rekla, da je bil “malo polomljen”, bi pretiravala v optimistično smer. (Just for the record - to je že tretji rdeči dežnik, ki se mi je sesul. Vendar ostajam zvesta barvi - v petek grem na lov za četrtim.) Ostali sta mi torej dve opciji - da grem od doma brez dežnika ali da si sposodim tistega od mami. Naj kar na tem mestu razjasnim, da si nerada sposojam njene stvari. Predvsem zato, ker se čisto nehote in seveda popolnoma same od sebe še hitreje uničijo kot moje.

Seveda sem vsevedno zavila z očmi, ko me je prosila, naj ga ne izgubim. Šur de, kdaj sem pa jaz že kaj izgubila? Pa sem šla. Dežnik sem na avtobusu lepo obesila na drog ob sedežu. Da ga ne pozabim, jasno. Ko sem že izstopila iz avtobusa, sem vse do konca Resljeve navdušeno triumfirala sama nad seboj in nad svojo genialno domislico, dokler nisem ugotovila, da se pravzaprav nimam za kaj veselit. Ker dežnika, jasno, nisem imela.

Panika!

Po začetnem šoku sem najprej klicala dragega očka. Če mi lahko da cifro od LPP-ja. Ko je izvedel, za kaj jo rabim, se je samo zarežal. Kaj pa naj. Človek bi edinole mislil, da se bodo že navadili.
Na LPP-jevi centrali sem takoj dobila prijaznega gospoda, ki me je zaslišal o smeri avtobusa, barvi dežnika in mojem položaju na avtobusu, potem pa je po hitrem postopku povedal, da bo poklical šoferja, ko bo avtobus prišel na končno, in ga prosil, če gre lahko dežnik poiskat. Kljub njegovemu pomirjujočemu glasu, ki bi ga prej pripisala kakšnemu javnemu bralcu pravljic ob večerih na Slo1, si nisem dala veliko možnosti in se v mislih že pripravila na kupovanje novega dežnika in neskončno domače zafrkavanje. Najbrž bi začeli z “A glavo še maš?”…and we would go on from here.

Ko sem čez deset minut spet klicala na isto cifro, nisem bila prav blazno optimistična. Ampak - hevreka, the umbrella (ella-ella-e-e-e…) has been found! Zdaj sem se morala samo še odločit, ali bi ga rajši pobrala še isti dan na istem avtobusu ali bi rajši počakala en dan in ga prišla iskat na LPP na Celovško. Ker so mi pred oči prihajale Rambo-style podobe same sebe, kako skačem z avtobusa na avtobus in sprašujem zmedene šoferje, če imajo slučajno kje kakšno marelo odveč, sem se odločila za (predvsem njihovim) živcem bolj prijetno opcijo naslednjega dne.

Poanta te zgodbice? Naslednjič, ko bom težila nad šoferji, ki zavirajo tako divje, da polovico mojega telesa odnese naprej, z drugo polovico pa bingljam na drogu; nad šoferji, ki na ves glas nabijajo narodnjake; nad šoferji, ki mi nočejo ustavit, čeprav še vedno stojijo na postaji in čeprav je to zadnji avtobus, ki pelje v moje rovte…nad vsemi takimi šoferji skratka, se bom spomnila kombinacije teh dveh LPP angelčkov in nehala lomastit in rohnet.

A short explanation: takole na dolgo in na široko je zame najlaže rečt “hvala”.